Anja in Jožko sta kljub vsemu sila prijazna, ljubka, ubogljiva otroka. Deklica hodi v tretji razred OŠ v Gornjih Petrovcih, pravi, da zelo rada hodi v šolo, najljubša ji je matematika, tudi slovenščina jo zelo zanima. Najlepše ji je bilo poleti, ko so bili v Karitasovem počitniškem domu v Portorožu in si goreče zaželi: »Joj, ko bi še lahko bila na morju, ko bi počitnice še kar trajale!« Tudi na domačem travniku ne njej ne bratcu ni dolgčas, deklica se vozi s kolesom, tudi Jožko bi se, če bi ga imel. Medtem ko je bila mama Klara zdoma in z njo nismo mogli govoriti, je Sukičev ata še povedal, da za obleko ni težav, ker jo dobita od dobrih ljudi, nujno pa bi potrebovala svojo sobico, kajti še vedno spita v njuni spalnici. Prostor v hiši je, le goro ropotije bi bilo treba umakniti, potem prebarvati stene, položiti pod na tla, kupiti otroško pohištvo in bi bilo Jožku in Anji takoj lepše. Sobo bo uredil ata Jožko, je sveto obljubil, pohištvo in nekaj materiala bo prispevala Iskrica!