Janje življenje ni ujčkalo in ji tudi dandanes ne prizanaša. Mož jo je zapustil že pred kakšnimi petnajstimi leti, ne ona ne otroci nimajo z njim nobenih stikov, tudi denarja ne. Res pa je, da imajo hišo, ampak kakšno. Majhna je in skromna, štiričlanska družina živi v dveh večjih sobah s kuhinjo in kopalnico, ogrevajo se s pečjo kiperbuš in gašperčkom, mansarda še kar čaka, da jo bodo nekoč, če sploh kdaj, uredili v fantovske spalnice. Z njeno mamo Regino spomnita, kako so gradili. »Zemljo smo imeli, to drži, vendar skoraj nič denarja, tudi to je res. Zato smo kupili najcenejšo betonsko opeko, vmes smo dobili še nekaj rabljenih opek, zidal je pa ata Janez, ki je na srečo poklicni zidar. Domala vse smo delali sami, naberačili še rabljena okna, vrata in kupili salonitke, ki so bile poceni; počasi je nekako šlo.« Seveda je vlaga kaj hitro pokazala zobe, po stenah se je razpasla plesen, še posebej, ker niso imeli fasade. Pa je dedek nekje izprosil material, ki je ostal od večjih gradenj, in se lotil dela. Možak vsake toliko prebarva stene v sobah, da dom njegovih vnukov ni tako klavrn, seveda se duha po vlažnem ne da prikriti. Tudi predelnih sten se je lotil sam in naredil lesen predprostor; če Janja ne bi imela tako pridnega in iznajdljivega očeta, bi ji resnično trda predla.Z nekaj evri skozi mesec