Poletje v Grčiji. Sonce. Vročina. Na poti iz pekarne srečam gostilničarja Dimitrija. Dimitrij je zvedav, topel in zgovoren možakar z brado in pretanjenim občutkom za ljudi. Še nikoli v življenju ni zapustil Grčije. »Kala?« vpraša že po dobri grški navadi in v nemotečem molku nadaljujeva kos poti v isti smeri. Cesta naju vodi mimo avta z nemško registracijo, iz katerega zagoreli par raztovarja plastične vrečke z rumeno-rdeče-modrim logotipom. »Vsi govorijo o Lidlu in menda sem zadnji v vasi, ki še nisem bil tam!« komentira Dimitrij dnevni nakup nemške družine. »Veš, nekateri tukaj živeči Nemci si organizirajo transport celega tovornjaka hrane iz Nemčije! To se mi zdi noro! In zadnje čase opažam, da sem ne prihajajo samo starejši Nemci, ampak tudi mlajši. Zanima me, zakaj prihajajo. Zaradi dobre službe prav gotovo ne! Mogoče zaradi sonca, tam na severu imajo res bolj usrano vreme. Pa tudi tempo življenja v Grčiji je menda bolj ležeren, saj veš, mediteranski. Maòana, maòana! In maòana nikoli ne pride!« Med hrvaško obalo in obmorskim pejsažem jonske Grčije za površno oko skorajda ni razlike; od sonca ožgana pokrajina z osamljenimi zelenimi lisami grmičevja, gostilne s plastičnimi stoli, v katerih točijo predvsem pivo, ostanki nekoč kamnitih vasi, na katerih so vzniknila večno nedokončana apartmajska naselja, množica otokov in čeri ter zvoki škržatov, ki se prepletajo s poletno modrino neba in morja. Mediteran. Takšen, kot smo ga navajeni. Nekaj daljše bivanje v jonski Grčiji pa vendarle razkrije tudi razlike. Grški Mediteran je tisti, v katerega predvsem britanski in nemški pogledi že dobro stoletje zrejo z občudovanjem in ga prav počasi in vztrajno kolonizirajo; za razliko od hrvaškega je grški Mediteran že zagozden v Evropi in, ja, skoraj vsako mesto v jonski Grčiji ima Lidl. V tega redno zahajajo predvsem tukaj živeči Nemci in Angleži, ki so, podobno kot avtor popularnega romana It´s all greek to me! (Vse mi je ravno!) John Mole, našli svojo grško vas, se v njej naselili in izpolnili cilj svojega življenja s pogledom na morje. Ločeni pikniki ob veliki nočiZahodnoevropsko spogledovanje z morjem in kasneje Mediteranom ni novo, saj po besedah zgodovinarja Alaina Corbina sega v začetek 19. stoletja. In čeprav si je ob sodobnem romantiziranem imaginariju morja težko predstavljati, da so bile podobe morja pred 18. stoletjem predvsem podobe groze (inspirirane z Biblijo in klasičnimi teksti), se je občudujoči pogled na sončni zahod in veliko modrino, s tiho željo po kamniti hiši v toplem sredozemskem podnebju, razvijal postopoma in preko mnogih mentalnih ovinkov. Idilična podoba morja je vzniknila šele v obdobju razsvetljenstva in romantike, ko je višji zahodnoevropski sloj, ujet v aristokratsko bolezen melanholijo, uzrl morje in ljudi, ki so živeli ob njem. Ti so s svojo zagorelo poltjo utelešali vse, po čemer so »bledolični aristokrati« hrepeneli. Prve izkušnje z zdravilskimi praksami ob Severnem morju je kasneje zasenčila popularnost modrega in vročega Mediterana. Poleg občudovanja morskega pejsaža in klasičnih grških mitoloških podob so se podobi grškega Mediterana v sodobnem času pridružili še prizori iz filmov, kot so Grk Zorba, Mediterraneo in Sherly Valentine, ki sooblikujejo del trdno zasidranega imaginarija o Grčiji. Grčiji, kot si jo zamišljamo danes. In če vsaki kolonizaciji predhodi podoba, ki dejanje osmisli, lahko danes v vaseh jonske Grčije opazujemo mite, ki so se udejanjili. Srečaš lahko Angležinje v poznih petdesetih letih, ki so po vzoru Sherly Valentine naredile odločilni korak, zapustile angleške može in se odselile na grški otok, uživaš lahko v posebej za turiste popleskanih belih apnenih fasadah, in končno, življenje v grški vasi po besedah domačinov utripa podobno kot v filmu Mediterraneo – počasi in ležerno. Prihod v grško vas je prav zaradi tega globoko vsajenega spleta podob in občutkov, ki mu uspe zadovoljiti severnjaške želje po ležernosti in soncu, nekaj posebnega. Na enoletnem potepanju z jadrnico ob obalah Grčije smo ob prihodu v grško vas nemalokrat vstopili pravzaprav v dve vasi – v vas nemško ali angleško govorečih priseljencev, ki živijo bodisi na barkah, v najetih ali lastniških hišah in ki imajo o Grčiji svojo trdno zasidrano podobo, ter grško obmorsko vas, ki dokaj uspešno sobiva s prišleki. Vasi ali kar celotna območja so pri tem izrazito nemško ali angleško obarvana. Na Krfu na primer živi devet odstotkov Angležev, v vasi v okolici pristaniškega mesta Igumenica se priseljujejo Nemci, otok Paxi je zatočišče Angležev, Levkas je priljubljen otok predvsem mlajših Britancev. Ti za nizko ceno opravljajo različna fizična dela v pristaniščih, živijo pa bodisi v najetih stanovanjih, na rjavečih barkah ali celo v šotorih. Nemko Gabi in njenega moža, bivšega voznika kamiona, ki sta se v Fascomilio pri Igoumenitsi priselila pred dobrimi petimi leti, sem srečala »poslovno«, ko sem v vasi iskala pralnico perila. Napotili so me na »nemški črni trg«, h Gabi, ki bojda poceni in kvalitetno opere od morja presoljene rjuhe. Gabi takole razlaga motiv odhoda iz Nemčije in izbor lokacije: »Prišla sva predvsem zaradi sonca. Grki pa, saj veste, zanesti se nanje res ne moreš, ampak to je treba sprejeti, če se odločiš živeti v Grčiji. Tu je vse bolj po balkansko. Čudovito je, ker je življenje tako sproščeno. Prejšnji teden so imeli Grki splošno stavko in nekaj dni ni bilo elektrike. Kar tako pač! Pa smo preživljali večere spet ob svečah in bilo je lepo. V Nemčiji se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Tam je življenje bolj urejeno, pa tudi veliko dražje. Z eno pokojnino in pranjem perila na črno za turiste in hotele lahko tu odlično živiva, v Nemčiji pa bi životarila. In kar je najlepše, znanje grščine tukaj sploh ni potrebno, saj vsi govorijo nemško. Tudi sestrično sem prepričala, da se je preselila sem. V Fascomilii in okolici je skoraj deset odstotkov stalno živečih Nemcev, pa tudi Lidl imajo v Igoumenitsi! Ste že bili tam?«Komunikacija med grško in nemško vasjo je pogosto omejena na raven najnujnejšega, ob dobri nemški organizaciji pa največkrat niti ni potrebna. Pikniki ob veliki noči potekajo ločeno, Nemci in Grki zahajajo v različne gostilne in zaradi mimobežnega načina življenja in jezikovnega prepada se vasi srečata le v govoricah. Grki z gotovostjo vedo, kakšni so Nemci, in Nemci brez dvoma vedo, kakšni so Grki – neorganizirani, včasih celo neumni, pa vendar gostoljubni in odkritosrčni. To zadostuje. Najstniki so nezadovoljniPetdesetletni Christian, nekdanji trgovec z notranjo opremo in redni obiskovalec gostilne Olga v Platarii, kamor zahajajo skoraj vsi tukaj živeči Nemci, pravi: »V Grčijo sem prišel uživat in ne delat. Tu živim že tri leta. Prihajam iz Düsseldorfa, tako da sem se nagaral že veliko več, kot katerikoli Grk v svojem življenju. Ko sem prišel sem, sem ugotovil, da so cene nizke, sonca je dovolj, in vsi so govorili nemško, kar mi je olajšalo življenje. Grščina je čuden jezik in nikakor se ga ne morem naučiti. Poskušal sem z jezikovnimi tečaji, ampak ni šlo. Grki pa, saj veš... dokler ne sklepaš posla z njimi, so v redu, potem pa znajo biti zares podli. Drugače pa sem opazil, da ne marajo psov, obožujejo pa otroke!« Čeprav je zatrjeval, da je delo opustil in da živi od prejšnjih zaslužkov v bogatem svetu, nam je ob srečanju na pomolu redno razgrinjal svoje pretekle in prihodnje načrte s čarterjem na črno, potapljaško šolo, preprodajo starih avtomobilskih delov in podobno. »Morda bi se našel zaslužek tudi za vas. S čim se sploh preživljate na tako dolgem potovanju? V Grčiji je vse mogoče, je odlična dežela za takšne posle!« me je hotel vpeljati v svoj biznis in me prijateljsko trepljal po rami. Ob takšnih migracijah po sledi sonca delajo odraslim težave predvsem najstniki, ki Grčije nikakor ne vidijo kot obljubljene dežele, ampak prej nasprotno, kot nujno zlo, ki ga bodo ob vpisu na katero od nemških fakultet zapustili za vedno. Večkrat nezadovoljni z odločitvijo staršev z dolgimi nosovi posedajo na vrtu kakšne od prekrasnih kamnitih hiš. Na enem izmed piknikov nemških priseljencev mi je 15-letna Justine, ki je s staršema v Grčijo prišla pred tremi leti, medtem ko je starejši brat ostal sam v Nemčiji, razložila svoj pogled na prihod v sončne kraje: »Nikakor se ne strinjam z odločitvijo mojih staršev, a sem bila premlada, da bi lahko ostala v Nemčiji, in sem morala z njima. Zelo težko mi je bilo zapustiti Nemčijo, tam so ostali vsi moji prijatelji in sorodniki. Saj ne rečem, Grčija je lepa, ampak življenje tukaj me ne zanima. Zame je bilo že od samega začetka jasno: ko bom končala srednjo šolo, se bom vpisala na fakulteto v Nemčiji. Želim si delati in živeti v Nemčiji, tam sem bila konec koncev rojena, tam se počutim doma.« Za razliko od Nemcev in »nemških vasi« so Angleži navadno bolj glasni. Ko popivajo, popivajo javno, ko pridejo v vas, jo obrnejo na glavo. Mestece Benitses na Krfu je v osemdesetih letih utrpelo napad angleških počitnikarjev, zaradi katerih je še danes na slabem glasu. Neuradni pristaniški kapitan Kostas, poročen z eno izmed Angležinj iz slavnih 80. let (obdobja, ko je po pripovedovanju domačinov v Benitsesu alkohol tekel v potokih in so se na plaži dogajali vsi mogoči škandali), je branil ugled vasi: »Danes je v Benitsesu vse drugače. To, kar piše v turističnih vodnikih, se je dogajalo pred več kot 20 leti. Danes je Benitses umirjena vas z nekaj hoteli in nikakor si ne želimo več takšnega divjaškega turizma. Rad srečam tujce, zato tudi delam v pristanišču, ampak takšne tujce, ki kasneje postanejo prijatelji. Neosebnega množičnega turizma pa ne maram.« Stoični Grki sprejemajo vseIzrazito angleški je tudi otok Levkas, kjer Angleži bodisi počitnikujejo bodisi so se naselili za stalno ali pa le obiskujejo svoje prijatelje. V mestecu Vonitsa nedaleč od Levkasa smo srečali nenavaden angleški par. Oče Martin in sin John, ki zadnjih 27 let na majhni jadrnici vsako leto preživita štiri mesece v Grčiji, sta ravno prebirala Molovo knjigo in kovala načrte za letošnje poletje. »Najprej greva k znancem na Levkas, ki so jih pregnali z njihovega posestva v Zanzibarju in so se morali preseliti v Grčijo, potem greva k znancem na Itako, potem na festival grške glasbe…« 94-letni Martin, bivši angleški kmetovalec, ki je prodal svoje posestvo in ga zamenjal za jadrnico in mesečno rento, se je nagajivo smejal iz kokpita in mi razlagal: »Veš, moral bi biti že mrtev, pa še vedno jadram po Grčiji! It's all greek to me!« Grki ob vseh političnih spremembah in sončnih migracijah ostajajo večinoma prijazni brez razloga, življenje v Grčiji pa naj si bo zaradi zgodovinskih izkušenj, obarvanih s pravoslavno cerkvijo, ali po zaslugi grške pisave, ki še vedno dela preglavice zahodnim turistom, uspešno peljejo po svojih tirih. Zdi se, da se vse spremembe Grčije dotaknejo zgolj površinsko in da še naprej ostaja »najbolj neposlušna evropska država«. Vsakodnevne nakupe opravljajo Grki še naprej v svojih malih trgovinicah (ki ustrezajo posrečenemu Molovemu opisu »ouzo-koffee-emporium-everything«), krojaške delavnice zasedajo »ekskluzivne« lokacije starih mestnih jeder, dopoldneve pa preživljajo ob igri tavla oziroma backgammon (igro so na Bližnjem vzhodu poznali pod imenom nard, medtem ko se je v Veliki Britaniji cerkev dolgo proti njej neuspešno borila), v rokah pa neumorno vrtijo svoje antistresne pripomočke – vrvice z nanizanimi kamenčki, ki spominjajo na molke. In Lidl? Lidl Grki uporabljajo pragmatično, kot orientacijsko točko, ko je treba tujca napotiti na določeno lokacijo. »Veš, kje je Lidl?« mi je poskušal trgovec Thanasis razložiti, kako naj najdem mizarja. »Na levi strani ceste je Lidl, na desni strani pa je bela hiša z majhnim napisom nad vrati 'Tu delamo z lesom'. Tja pojdi!« Thanasis, nekdanji študent ljubljanske filozofske fakultete na oddelku za srbohrvaški jezik, je lastnik ene izmed malih trgovinic z zelenjavo, sadjem, pisanimi stročnicami v velikih platnenih vrečah in začimbami vseh vrst, pakiranimi v plastične vrečke za zamrzovanje. Po njegovi trgovini se smukajo raznobarvne mačke, ki se zapletajo v noge kupcev in prodajalcev. Med strežbo v zatemnjeni in prijetno hladni trgovini brez klime, z obrabljenimi pravoslavnimi ikonami na stenah, si povedo prav vse; komentirajo zadnja dogajanja na nogometnih tekmah, oglodajo aktualne dogodke v grški politiki, obdelajo včerajšnje vragolije vnukov in sinočnje popivanje angleškega para. Lidl in britanske podobe Grčije so tu nepomembno daleč, skrbno spravljene v posebej za turiste popleskane bele vasice, od koder lahko pošljete domov kartico s tipično grškim motivom – mlado žensko, oblečeno v črna oblačila, ki na vrvici vodi osla, ali ostarelega ribiča, ki na pomolu čisti ribiško mrežo. In če motivi na razglednicah niso del vsakdanjika, pa vsekakor obstaja tipično grški vsakdan, za katerega je sicer treba razširiti pogled in pripustiti v podobo prav vse: neonske napise, prireditve lokalnih plesov, spremenjene v televizijske spektakle, male zaprašene trgovinice, v katerih včasih prodajajo zares neverjetne kombinacije izdelkov (košare, posode vseh vrst, aceton, šampone, mišelovke, jajca, melone in knjige), množico angleških in nemških priseljencev ter Lidlove trgovine. Zdi se, da Grki stoično sprejemajo prav vse in se, kot se v življenju rado zgodi, znajdejo zdaj v eni, zdaj v drugi situaciji. Kot je povedal eden izmed domačinov Platarie v severni jonski Grčiji, ki me je vedno pozdravil z »dobar dan« (srbskih in hrvaških besed se je naučil od sodelavcev v Nemčiji): »Nekoč smo hodili mi v Nemčijo delat, zdaj pač Nemci prihajajo k nam!«oletje v Grčiji. Sonce. Vročina. Na poti iz pekarne srečam gostilničarja Dimitrija. Dimitrij je zvedav, topel in zgovoren možakar z brado in pretanjenim občutkom za ljudi. Še nikoli v življenju ni zapustil Grčije. »Kala?« vpraša že po dobri grški navadi in v nemotečem molku nadaljujeva kos poti v isti smeri. Cesta naju vodi mimo avta z nemško registracijo, iz katerega zagoreli par raztovarja plastične vrečke z rumeno-rdeče-modrim logotipom. »Vsi govorijo o Lidlu in menda sem zadnji v vasi, ki še nisem bil tam!« komentira Dimitrij dnevni nakup nemške družine. »Veš, nekateri tukaj živeči Nemci si organizirajo transport celega tovornjaka hrane iz Nemčije! To se mi zdi noro! In zadnje čase opažam, da sem ne prihajajo samo starejši Nemci, ampak tudi mlajši. Zanima me, zakaj prihajajo. Zaradi dobre službe prav gotovo ne! Mogoče zaradi sonca, tam na severu imajo res bolj usrano vreme. Pa tudi tempo življenja v Grčiji je menda bolj ležeren, saj veš, mediteranski. Maòana, maòana! In maòana nikoli ne pride!«