Zgledno druščino ljubiteljev lepe slovenske besede je pozdravila direktorica knjižnice Polona Brenčič, ki je uvodoma povedala:» Ko otrok oblikuje prve zloge slišimo začudene vzklike staršev, starih čat temu mestu...« Preživeti večer pa je bil v nekoliko drugačnem mestu, v mestu, kjer so potovale in nastajale premišljene besede med gostjama in pesnico Stanko Hrastelj iz Leskovca, Krško in Posavje v osemdesetih letih kulturno utripalo drugače, kot je, če Literarnega kluba Beno Zupančič ne bi bilo«. Leta 1996 je Tamara pri krški založbi opus objavila svoj prvi pesniški prvenec Sončni mrk gospod, njene pesmi pa so uvrščene tudi v antologijo literarnih del avtorjev Posavja Fanfare leta 2000, zdaj pa pripravlja novo pesniško zbirko. V pogovoru je izpostavila pomen, podporo in vzpodbudo Silva Mavsarja pri njenem pesniškem oblikovanju. V primerjavi delovanja kot novinarka ali kot pesnica je dejala, da sta to dva svetova, da je tudi sicer v človeku skritih veliko posebnosti, različnosti in svetov, kjer je marsikaj odvisno od okolja, v katerem živimo. Kot novinarka in voditeljica je vsekakor močno izpostavljena, kot pesnica ne, in jo ljudje morda niti ne vzamejo resno, je pa ustvarjanje težje ob velikih negativnih stvareh, s katerimi se pri svojem osnovnem delu vsekakor vsakodnevno sooča. Maja Vidmar je avtorica pesniškega prvenca razdalje telesa, slovenska kritika ga je zelo dobro sprejela, Majo pa označila za erotično pesnico. Sledi zbirka Način vezave in nato ihta smeri, ki je izbor prvih dveh zbirk. Sodelovala je v almanahu Prelivanja in je potem izdala še ob vznožju in Prisotnost. Njena poezija je prevedena v hrvaščino, srbščino, italijanščino, angleščino in nemščino. Maja sodeluje na slovenskih literarnih večerih in festivalih, kot predstavnica slovenske poezije pa tudi v tujini. Pravi, da je pisanje zelo izpostavljeno početje in po objavi zbirke klic odgovornosti »kaj bom pa sedaj napisala?«. Prejeti nagradi nista vplivali nanjo kot pesnico, pač pa je bila to potrditev, zlasti potrditev in vpliv na starše in na domače okolje ter nova odgovornost. Pri ustvarjanju je nihče ni oviral, vzpodbudo pa ji je dajal Jože Snoj. Sicer pa sta obe gostji poudarili, da je bilo druženje s takšnimi, ki so pisali prijetno in ustvarjalno, za ustvarjanje pa je nujno čutenje, motiviranost, da je poezija tisto, kar »jaz trenutno potrebujem« in »da sem to, kar sem in sem sproščena«. Tamari je v poeziji pomemben ritem, težko sprejema omejitve, Maji pa melodija in pravi, da je v literaturi nasploh veliko mejnega. Besedno igro med Majo, Tamaro in Stanko so melodično dopolnili zvoki violine in klavirja učenk Pie Kržan in Jerneje Vakselj ter profesorja Martina Šušteršiča iz krške glasbene šole, likovno sceno za Mesto besed pa je prispevala Marjanca Vežnaver-Kljun. Natja Jenko Sunčič