»Kar se odvija pred vašimi očmi, medtem ko sedite za kabaretno mizico Café teatra, je zgodba, ki se je začela junija 2004, ko sem prvič napisal scenarij za mednarodni večer šansonov La vie en rose, ob tem pa še pesem Moj klobuk je lahko šanson, moje prvo besedilo, ki ga nisem uglasbil sam, ampak Mojmir Sepe. 'Vau!' sem si mislil, ko sem slišal izvedbo Vite Mavrič in dal dol klobuk pred izdelkom legendarnega mojstra,« pojasnjuje Vezovišek začetek glasbenega nastanka tega minikabareta, v katerem si hkrati odgovarja na vprašanje, kaj je ostalo od socializma oziroma »kako smo preživeli tranzicijo in se ob tem tudi smejali«. V projektu se namreč nostalgično in hkrati duhovito loteva časa, ki ga začenja Titova in zaključi papeževa smrt. V predstavi se zaslišijo zlata leta šansona, hkrati pa prisostvujemo takrat še pristni veri v upornost panka.