Začetki organiziranega varstva starejših občanov, prebivalcev, ki so zaradi različnih vzrokov morali preživljati jesen življenja v zavodih, segajo na Vrhniki v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je bilo ustanovljeno zavetišče za stare ljudi brez doma. Takrat je našlo pribežališče v zavetišču deset ljudi, potrebe pa so se povečevale iz leta v leto. Leta 1929 je tedanja občina kupila večjo stavbo, ki so jo leta 1935 preuredili tako, da je lahko pod svojo streho sprejela 20 oskrbovancev. Po 2. svetovni vojni so se povečale potrebe po varstvu starejših občanov zavodu in vse do 1964 leta je tedanji Dom upokojencev deloval na treh lokacijah in skrbel za 75 stanovalcev. Denar in moči so nato združile občine Vrhnika, Logatec in Cerknica in se lotile gradnje novega Doma upokojencev s 3000 kvadratnimi metri notranje površine in z dobrim standardom za 120 oseb na mirni vrhniški lokaciji. Še en investicijski zamah je bil potreben, da je Dom upokojencev lahko sprejel 225 stanovalcev. Opravili so ga leta 1984, ko so zgradili prizidek, posodobili nekatere stvari v »starem« domu in ustvarili solidne razmere za življenje stanovalcev. Adaptacije stavbe so potekale tudi v zadnjih nekaj letih, letos pa zaključujejo dela tudi pri širitvi zmogljivosti doma za novih 14 stanovalcev. Direktor Doma Upokojencev Vrhnika, Štefan Kociper, diplomirani socialni delavec in teolog, ki je lani prevzel to dolžnost, se je »praktično šolal« za svoje delo od mladih let v logaškem vzgojnem zavodu za mladostnike z vedenjskimi in osebnostnimi motnjami, se po osamosvojitvi Sloveniji preizkušal v dveh mandatih kot poslanec in v drugem mandatu vodil odbor Državnega zbora za socialno politiko in zdravstvo. Ob nastopu sedanje vlade je postal direktor direktorata za socialne zadeve na Ministrstvu za delo in socialne zadeve in se po dveh letih odločil za spremembo ter prevzel vodenje vrhniškega Doma upokojencev. Pri svojem sedanjem delu se na praktični ravni sooča s politiko, ki jo je sooblikoval kot poslanec in do pred nedavnim visoki uslužbenec ministrstva. Pravi, da je »izbral pravi izziv«, saj ga sedanje delo zadovoljuje in mu omogoča, v primerjavi s politiko, uvid v konkretne rezultate njegovih prizadevanj in prizadevanj njegovih sodelavcev. Kako je voditi institucijo, občutljivo in zahtevno, če človek hoče dobro delati z vidika direktorja doma upokojencev, ki ste jim prej kot generalni direktor direktorata za socialne zadeve na ministrstvu krojili usodo? Te dni bo minilo eno leto, od kar sem prevzel to odgovorno nalogo. Vesel sem, da sem bil sprejet v strokovno in medčloveško tako ubran kolektiv, ki se ob delu še nenehno strokovno izpopolnjuje ter usposablja za najsodobnejše pristope in veščine. Sleherni v tem kolektivu ima svoje pomembno poslanstvo. In prav prijetno je delati v delovnem okolju, ki se tega poslanstva dobro zaveda in ga v tvornem sodelovanju s sodelavci tudi kakovostno izvršuje. Zato moram povedati, da z velikim zadovoljstvom prihajam na delo, saj je med stanovalci in njihovimi svojci mogoče jasno zaznati, da cenijo opravljeno delo našega kolektiva. Priznati moram, da me ta pogled na opravljanje poslanstva doma mnogo bolj bogati in napolnjuje kot vpogled na delo domov izpod vrha ministrstva, ki sem ga imel še pred enim letom. Zato ne dvomim, da bomo s sodelavci zmogli izpolniti pričakovanja naših stanovalcev tudi v prihodnje. Toda takšnih domov je premalo. Liste čakajočih so neverjetno dolge. Ste prepričani, da je mogoče doseči cilje, ki ste jih sooblikovali na ministrstvu, da bo do leta 2010 dobilo prostor v domovih pet odstotkov populacije, starejše od 65 let? Nacionalni program socialnega varstva je bil na tem področju res ambiciozno zastavljen, vendar sem prepričan, da – tako je mogoče soditi po številnih najavah za gradnjo novih domov za starejše iz mnogih slovenskih občin – je tudi uresničljiv. Območje obljubljanskih ter notranjskih občin že dosega cilj, ki smo ga postavili, domovi za starejše pa nudijo visoko kakovostno oskrbo za stanovalce. Če malce pobrskate po informacijah o naložbah po občinah, boste videli, da se je zelo razmahnilo javno-zasebno partnerstvo prav na tem področju, kar omogoča gradnjo novih domov, z njimi pa žal tudi višje cene za stanovalce. Zasebniki namreč vključijo v ceno oskrbnega dne tudi svojo finančno naložbo. Mreža domov za starejše se hitro širi. Težave imajo v večjih mestih, kjer je naložb manj. Ljubljana, denimo, gradi v tem trenutku le en dom v Trnovem, na čakalni listi pa ima krepko več kot 3000 prosilcev za nastanitev v ljubljanskih domovih za starejše. Toda cene storitev so v domovih, ki so zgrajeni z zasebnim kapitalom, in denimo v Domu upokojencev Vrhnika različne navkljub enakemu standardu, ki jo določa zakonodaja za opravljanje te dejavnosti? domu upokojencev, so različni in nam v Sloveniji ni treba biti prav nič nerodno pred drugimi glede standarda, ki ga nudimo stanovalcem. So pa seveda cene in sistem financiranja različni in ob enakem standardu, kot ga zagotavljamo v domovih v Sloveniji in stane stanovalca v domovih, kot je naš, s popolno socialno in zdravstveno oskrbo ter nego, povprečno 900 evrov na mesec, mora Nemec plačati več kot trikrat višjo ceno. K vam prihajajo v glavnem ljudje z zdravstvenimi težavami, takšni, ki jih na lastnem domu ne morejo več normalno oskrbovati? Kaj pričakujejo od vas? Predvsem kakovostno oskrbo v jeseni življenja. To ni le postelja, negovanje v primeru bolezni in prehrana. To je splet dejavnosti, ki omogočajo ljudem, da se v tej starostni dobi ali pa če so mlajši in so preživeli kaj hudega, pri nas relativno dobro počutijo. Večina jih res prihaja k nam s številnimi zdravstvenimi težavami in potrebujejo ustrezno zdravstveno nego. Drugi pa, ki lahko skrbijo sami zase, hočejo v domu le mirno preživeti jesen življenja. Vsi pa so naši stanovalci in za vse smo dolžni dobro poskrbeti. To je naše poslanstvo, ki se ga vsi zaposleni dobro zavedamo in ki nam, upam, tudi uspeva v polni meri. Tukaj so vsi zaposleni, po strokovni in človeški strani, visoko usposobljeni. Imajo ustrezno strokovno izobrazbo in se ob delu še stalno strokovno izpopolnjujejo. Medicinske sestre imajo visoko, višjo ali srednjo izobrazbo, kot od takšne ustanove terjajo normativi in standardi. Fizioterapevtki in delovna terapevtka imajo prav tako visoko in višjo izobrazbo ter ustrezno dodatno znanje za svoje delo. Zdravstveno nego in oskrbo pa izvajajo še bolničarke in negovalke ter bolniške strežnice. Celotno službo zdravstvene nege in oskrbe pa koordinira in vodi glavna sestra. Seveda zelo pomembne naloge opravljajo tudi vse druge službe: socialna služba s socialno delavko na čelu, služba prehrane in strežbe, tehnično vzdrževalna služba ter skupne službe z računovodsko službo na čelu. Ambulantne zdravstvene storitve pa za naše stanovalce, v sedaj prenovljeni ambulanti v domu, opravlja zdravnica iz Zdravstvenega doma Vrhnika, dr. Helena Drašler, s katero so naši stanovalci zelo zadovoljni. Ta program financira zdravstvena zavarovalnica vrhniškemu zdravstvenemu domu, ki z dobršnim delom teh sredstev poravnava tudi materialne stroške ambulante v domu ter strokovno tehnične zdravniške ekipe v domu. Zdravstvena zavarovalnica pa našemu domu neposredno financira stroške zdravstvene nege, ki jo izvajamo v domu – gre za plačilo sester, bolničark, negovalk in povsem specializiranih zdravstvenih storitev. In koliko zaposlenih skrbi za 225 stanovalcev vašega doma? Sto pet nas je redno zaposlenih in šest delavk sodeluje pri našem delu iz programa javnih del. En delavec iz javnih del pa nam lepo ureja okolico doma. Delo šestih delavk sicer ne sodi v osnovno oskrbo, ki jo mora nuditi zavod, ampak gre za zagotavljanje dodatne, višje kakovosti bivanja našim stanovalcem. Javne delavke skrbijo namreč za boljše počutje naših stanovalcev denimo tako, da sodelujejo pri različnih prostočasnih aktivnostih, jih vodijo na terapije, različne prireditve, na sprehode, se z njimi pogovarjajo in tistim, ki dobro ne vidijo, tudi kaj lepega preberejo. Še posebne skrbi so deležni stanovalci z demenco, za ljudi, ki zaradi te bolezni rabijo dodatno oskrbo in pomoč. Že pogled na oglasne desko kaže, da je v okviru doma razvitih precej dejavnosti, ki vključujejo stanovalce in bogatijo njihovo življenje na kulturnem področju itn.? Kako pa je z duhovno oskrbo ljudi? Pred novim letom, v veselem decembru, se je v domu zvrstilo mnogo kulturnih in družabnih prireditev. Stanovalce so obiskovali predstavniki društev upokojencev, Zveze borcev in nekaterih specializiranih društev, ki skrbijo za medgeneracijske stike. Stanovalci so bili posebno veseli skupin otrok in mladih. Enkrat na mesec stanovalci, ki to želijo, lahko pridejo k maši v večnamenski prostor. Ob večjih cerkvenih praznikih, na primer v tednu pred božičnim praznikom, obiščejo stanovalce dekan, kaplan in njun pomočnik iz vrhniške župnije. Pa tudi med tednom, ko je to potrebno, je mogoča duhovna oskrba za stanovalce. Enkrat na teden se sestaja tudi biblična skupina itn. Veliko je vredno tudi vključevanje prostovoljcev v življenje naših stanovalcev. Naj dodam, da se je že pred mojim prihodom začelo izvrstno sodelovanje z Inštitutom za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje dr. Antona Trstenjaka, ki že dve leti usposablja naše delavce in prostovoljce za negovanje medgeneracijskih stikov in medgeneracijsko sožitje. Že kar nekaj časa v okviru zavoda deluje kar osem medgeneracijskih skupin, ki se sestajajo enkrat na teden. Tu je še klub svojcev, ki je prav tako namenjen usposabljanju za medgeneracijsko sožitje – za temo skratka, ki ji v naši družbi do pred nedavnim nismo namenjali dovolj pozornosti in ki postaja vse bolj aktualna za prihodnji družbeni razvoj in oblikovanje strpnih odnosov v družbi. Naši sodelavci namenjajo precej skrbi tudi tistim stanovalcem, ki imajo pretrgane odnose z ožjo družino ali pa so brez nje, saj takšni potrebujejo še več pozornosti. Tudi tu nam veliko pomagajo prostovoljci. Večje naložbe v širitev zmogljivosti na tej lokaciji verjetno niso več mogoče. Na kaj se mislite usmeriti v prihodnje? Dela je mnogo, denarja pa zmeraj premalo. Na neki način bomo morali ubežati vročini v poletnih mesecih, saj nimamo klimatiziranih prostorov. Celotni dom moramo z varnostnega vidika bolje opremiti s protipožarnimi napravami in napravami, ki jih terjajo sodobni predpisi, kar je povezano že s samo starostjo doma. Vse bolj postaja demenca velik strokovni izziv tudi za naš dom. V domu za stanovalce s tovrstnimi starostnimi težavami nimamo dovolj ustreznih zmogljivosti. Zato bomo morali v kar bližnji prihodnosti ob domu zgraditi vsaj tri enote s po dvanajstimi posteljami in jih povezati z domom. To je za normalno delovanje našega doma nujno. Tega dela se bomo verjetno lotili na temelju javno-zasebnega partnerstva, saj sami nimamo sredstev za takšno naložbo. Glede za zgledno dosedanje sodelovanje z vrhniško občino pa ne dvomimo, da ne bi našli skupnega jezika tudi pri načrtovanju omenjene rešitve. Poleg tega imamo še možnost pridobiti deset do petnajst postelj z nadgradnjo tistega dela doma, kjer še ni zgrajeno tretje nadstropje. Vendar za zdaj ne morem reči, kdaj se bomo lotili tega dela. Drugih morebitnih načrtov povečevanja zmogljivosti pa v domu ne predvidevamo. z vidika poslovanja in obvladovanja vseh težav, s katerimi se srečujemo v domovih upokojencev, je številka 250 stanovalcev že kar velika. Sicer pa je predvidena gradnja doma za starostnike tudi v Borovnici. V minulih petnajstih letih sta zrasla dva doma v Logatcu in bržkone se bodo še kje v bližini lotili gradnje takšnega doma. Mi imamo ta čas neuslišanih krepko več kot 300 prosilcev za nastanitev v domu za kandidate iz bližnje in širše okolice Vrhnike. K nam se namreč prijavljajo tudi ljudje iz Ljubljane in drugod, vendar jih ne moremo sprejeti, kajti prednost imajo prosilci iz domicilnih občin. Zagotovo tudi regionalizacija Slovenije prinaša na področje skrbi za starostnike novosti, saj je bilo doslej vse centralizirano na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Občine, majhne kot so, pa tudi niso bile kos vedno večjim zahtevam po širitvi domov in drugih zmogljivosti za starostnike? Domovi upokojencev in skrb za starostnike sploh bo v večji meri prenesena na bodoče pokrajine. Vendar se država po mojem mnenju ne sme povsem umakniti. Zaradi velikih razvojnih razlik med pokrajinami bo morala skrbeti, da se razlike ne bodo kazale tudi v skrbi za starostnike. Država mora skrbeti za enotne normative in standarde za vse stanovalce ne glede na to, v kateri pokrajini je dom. Še posebno skrbno morajo bdeti nad uveljavljanjem enotnih standardov v tistih domovih, ki so nastali na temelju javno-zasebnega partnerstva, da ne bi bil dobiček prevelik motiv za njihovo poslovanje. Razlike v cenah nastanitve in storitev v javnih ter zasebnih domovih so že zdaj velike, zagotovljeni standard in celovita skrb za starostnike in razvijanje medgeneracijskega sožitja so tudi različni. Upam, da se v naslednjih letih te razlike ne bodo poglabljale in da bodo stanovalci v vseh domovih po Sloveniji deležni kakovostne, strokovne in medčloveške oskrbe ter nege, ki jim bo omogočala prijetno preživetje jeseni življenja. Marjan Horvat