V Velenju, petem največjem mestu v državi, so decembra 2008 ljudje iz nakupovalnih centrov odhajali s polnimi nakupovalnimi vrečami tako kot leto poprej. Svetovna finančna kriza se je še vedno zdela pojav, ki se dogaja drugim. Nenazadnje si je res težko predstavljati, da bi se zalomilo velenjskim rudarjem, ki imajo stabilnega delodajalca in vnaprej vedo, da leta 2009 njihov kupec, Termoelektrarna Šoštanj, ne bo zmanjšal naročil. Največjemu velenjskemu delodajalcu, Gorenju, pa je kriza že začela risati trde obrise. Zadnji šiht, ki so ga gorenjevci končali 19. decembra ob soku in prestah, medtem ko so v drugih podjetjih proslavljali manj skromno, je napovedal, da bo leto 2009 spremenilo njihova življenja in da dela ne bo več za vse. Predsednik uprave mag. Franjo Bobinac je bil tedaj z izjavami še zmerno optimističen: »Želimo biti korak spredaj, medtem ko bodo drugi šli dva koraka nazaj,« je dejal in spomnil, da v industriji bele tehnike v nekaterih državah podjetja že zapirajo. Težak oblak negotovosti, ki je že visel nad Gorenjem, saj se je na tihem že vedelo, da bo prodaja v prvih mesecih leta 2009 padala, pa slikovito opisal: »Predvidevanja gospodarstvenikov, politikov ali ekonomistov o tem, kaj se bo zgodilo, so zanesljiva prav toliko kot napoved iz kavne usedline.«Neplačane nadure, za deset odstotkov nižje plače in 36-urni delovni teden so za zaposlene januarja postali dejstvo. Toda delavci, ki so stroje pognali šele 12. januarja, prežeti s pregovorno potrpežljivostjo in solidarnostjo, predvsem pa z visoko pripadnostjo Gorenju, ki je za srednjo in starejšo generacijo gorenjevcev kultna, nezadovoljstvo izražajo le v zaprtem krogu med sodelavci in doma. Zato pa so razmere v Gorenju dnevna tema pogovorov v drugih podjetjih, saj skoraj ni človeka, ki ne bi imel kakšnega sorodnika v Gorenju. Prvi velik javni, a anonimni izbruh se je zgodil 21. januarja na spletni strani velenje.com z naslovom Afera Franjo Bobinac, ki je kot predpomnjena stran še vedno dosegljiva na internetu. V okoli 250 zapisih so izraženi bes, gnev, pozivi k stavki, obtožbe in pogosto žaljive besede. Na dan so privreli zamere in očitki upravi, ki po mnenju piscev na nesorazmeren način deli usodo z delavci. Pojavili so se pozivi, naj se vrne Jože Stanič, da bo naredil red in vrnil ugled Gorenju. V Gorenju so ukrepali z blokado dostopa do omenjene spletne strani in v intranetnem sistemu za zaposlene odprli stran, kjer naj bi anonimno izražali svoje pripombe in predloge. Čeprav je izražanju nezadovoljstva tokrat prvič odprla pot raba sodobne informacijske tehnologije, je eden od piscev nedvomno zadel bistvo: »Ko uprave sprejemajo ukrepe, se morajo zavedati, da obešenci ne držijo jezika za zobmi.«V zadnjem mesecu je Gorenje okrepilo dejavnost komuniciranja z zunanjo javnostjo, saj so nekateri elektronski mediji Gorenje vzeli skorajda za tarčo, še posebej po 6. februarju, ko se je izvedelo, da je Gorenje svojim zaposlenim ponudilo možnost sporazumne prekinitve dela z odpravnino. Za tiste, ki bi ponudbo sprejeli, to pomeni tudi odpoved pravici, da se prijavijo na zavod za zaposlovanje ali da zaprosijo za denarno socialno pomoč, če bi se izkazalo, da ne bi mogli preživeti.V Gorenju še vedno govorijo o mehkih oblikah zmanjševanja števila zaposlenih z upokojevanjem in sporazumnimi odhodi, številka pa se povečuje. Decembra je Bobinac napovedal zmanjšanje za 325 zaposlenih; te dni je napovedal, da bo do konca leta 500 ljudi manj, neuradni podatek pa je, da v sedanjih razmerah ni dovolj dela za okoli 1000 ljudi. Gorenju se dogaja različica krize iz začetka devetdesetih let, čeprav v drugačnih okoliščinah; upadu naročil se je takrat reklo izguba nekdanjih trgov, danes je to svetovna finančna kriza. Gorenje se je takrat rešilo, verjetno se bo tudi iz te krize, nenazadnje je za leto 2009 načrtovan le 10-odstotni padec dobička. Omajano zaupanje delavcev pa bo na koncu le za javnost nezanimiv stranski učinek nepriljubljenih ukrepov. Gorenje je eno prvih podjetij, ki ga je sindikat SKEI uvrstil na črno listo delodajalcev zaradi znižanja osnovnih plač zaposlenih za deset odstotkov.Trdoživa livarna V poslovni enoti Armal, v kateri izdelujejo sanitarne armature, so skrajšanje delovnega tedna na 36 ur izvedli tako, da so delo v tovarni ustavili, delavke in delavce pa za teden dni poslali domov. »To je bila zelo neprijetna izkušnja,« se neprostovoljnega nedela spominja Janja Veber, ki je v Mariborski livarni Maribor zaposlena od leta 1985. »Ni isto, kot če greš na dopust, saj ves čas v mislih premlevaš, kakšna prihodnost te čaka. Če hodiš vsak dan v službo, ti to daje neki občutek varnosti. Vrnitev na delo je bila zato pravo olajšanje.«Mariborska livarna Maribor (MLM) je najbolj trdoživa gospodarska tvorba v drugem največjem slovenskem mestu. V svoji 85-letni zgodovini proizvodnje na lokaciji v Melju je prestala že marsikatero krizo. Kot edini mariborski industrijski velikan je prebolela tudi dolgoletno gospodarsko hiranje, ki je sledilo razpadu Jugoslavije. Darko Pokrivač se še živo spominja tistega časa, saj v MLM dela že 38 let. V tovarni je pravzaprav veliko izkušenih kadrov, približno tretjina od skupaj 1100 zaposlenih se je zaposlila pred letom 1990. »Sedanje razmere se za zdaj še ne morejo primerjati s tistimi časi. Tedaj je bilo huje, število zaposlenih se je od leta 1993 do 1996 zmanjšalo za polovico, plače so nam hudo padle, več let smo živeli in delali v negotovosti, ali bomo zdrsnili v stečaj.«A MLM je preživela in je zdaj največje industrijsko podjetje v mestu. Več kot tretjino prihodkov ustvari s proizvodnjo tlačnih aluminijskih odlitkov za avtomobilsko industrijo. Gospodarski virus, ki je prizadel svetovno avtomobilsko panogo, je zato v Mariboru najprej okužil livarno. Predsednik uprave Branko Žerdoner je moral korenito ukrepati že minulo jesen, saj so oktobra doživeli kar 40-odstotni upad naročil avtomobilske industrije. Žerdoner je bil takrat prepričan, da bo to zgolj kratkotrajen upad. Razmeram so se nameravali prilagoditi zgolj s tem, da niso podaljšali pogodb 40 tujim delavcem in 20 domačim zaposlenim, nagibali pa so se tudi k uvedbi dela v treh in ne več štirih izmenah. Bil je prevelik optimist. »Nisem bil edini, ki sem se zmotil v napovedih,« ugotavlja predsednik uprave MLM. Treba je bilo hitro ukrepati. MLM je bilo prvo podjetje v Sloveniji, ki je decembra lani sprejelo ukrep o skrajšanem delovnem času. Šestintrideseturni delavnik, ki bo v veljavi do konca marca, je prinesel tudi desetodstotno znižanje plač vseh zaposlenih. »Sindikat sprva ni dal zelene luči za ta ukrep. Zahtevali smo, da ga uprava pojasni zaposlenim. Potem bo odvisno od volje vsakega posameznega, ali bo podpisal aneks h kolektivni pogodbi,« se spominja Pokrivač, ki v MLM zastopa najbolj reprezentativni sindikat SKEI. »Prvi odziv je bil seveda odklonilen, predvsem zaradi znižanja plač. A je bil predsednik uprave prepričljiv, ko je razložil, kako resne so razmere, in zaposlenim povedal, da si želi, da bi tudi oni nekaj naredili za preživetje podjetja.« Upravi ni bilo treba pritiskati na kolektiv, aneks so podpisali vsi. »Pripadnost kolektiva livarni je namreč zelo visoka,« pojasnjuje Pokrivač. Zdaj vsi čakajo, kaj se bo zgodilo, ko se bo ukrepu čas iztekel. Uprava je namreč zatrdila, da bo to samo enkraten ukrep in da ga ne bo podaljševala.Vzrokov za optimizem ni veliko, saj obseg naročil še naprej ostaja nižji za 40 odstotkov. A prvi mož MLM tudi ta podatek obrne v spodbudo: »Ni rasti, a tudi padca ni več. Zdaj smo dosegli najnižjo točko, konec marca pa bomo imeli dovolj informacij, na podlagi katerih se bomo odločili o bolj trajnem prilagajanju naših zmogljivosti tržnim potrebam.« Predsednik uprave priznava, da ima v predalu že pripravljene najbolj boleče scenarije. »Ne morem skrivati, da že razmišljam o zmanjševanju števila zaposlenih. Na to moramo biti pripravljeni, če se nam naša prizadevanja za pridobitev novih poslov ne bodo posrečila.«Ugoden vpliv francoskih ukrepovNa Dolenjskem je najprej udarilo v Adrii Mobil. Že konec leta 2007 je bilo jasno, da se Nemci, Francozi, Danci, Italijani in Angleži, ki jim novomeška tovarna proda 80 odstotkov svojih vozil, ne bodo več tako množično odpravljali na dopust z novimi avtodomi in prikolicami. Sredi lanskega leta so nekateri Adrijini konkurenti že zaznavali močan upad naročil, medtem ko so se Novomeščani z več kot šestodstotnim tržnim deležem v evropskem karavaningu še držali nad gladino. Tudi sindikat še ni videl razlogov za alarm, čeprav 47 delavcem niso podaljšali pogodb za določen čas, do konca leta pa so potekle vsaj še petdesetim. Resnost razmer so delavci sicer zaznali že lani spomladi, ko so ob sobotah ostali doma. Pomlad je običajno vrhunec Adrijine sezone. V osemstočlanskem kolektivu novomeške tovarne so zakrožile celo govorice o odpravninah, ki naj bi jih vodstvo ponujalo proizvodnim delavcem za prostovoljni odhod. Govorice sta sicer zanikala tako sindikat kot vodstvo, toda med proizvodnimi delavci je negotovost ostala. V decembru in januarju so bili Adrijini delavci več dni doma kot v službi. Podjetje je bilo eno prvih, ki je tedenski delavnik skrajšalo na 36 ur. V začetku februarja pa je iz Adrie udarila še ena neprijetna novica. Vodstvo je delavcem ponudilo v podpis vnaprej izpolnjene vloge za koriščenje do 30 dni neplačanega dopusta. Sindikat je poskočil in delavcem svetoval, naj ne podpisujejo, saj gre za zlorabo instituta neplačanega dopusta. Pa vendar so mnogi podpisali. Vzporedno z Adrio je krizo začutil tudi novomeški Revoz. Na zmanjšanje naročil so jeseni odgovorili tako, da so še pred iztekom pogodb za določen čas dvesto, večinoma tujim delavcem, zaposlenim prek agencij, prekinili delovno razmerje, nočno izmeno pa zmanjšali na polovico. December je nato prinesel le osem delovnih dni, januar komaj kakšnega več. A trenutno kaže, da jo je Revoz med Renaultovimi tovarnami še najbolje odnesel. Odločitve Francije, Nemčije, Avstrije o subvencioniranju nakupa novih vozil so po besedah prvega moža Revoza Aleša Bratoža že dvignile povpraševanje zlasti po majhnih vozilih, kot sta tudi Revozova clio II in twingo. Zato so v Revozu uvedli delovne sobote, po nekaterih informacijah naj bi celo ponovno novačili tuje delavce za polno nočno izmeno. V Revozu verjamejo, da bodo kot enakopravni del Renaultovega sistema enakovredno deležni pomoči francoske države, ki je Renaultu prejšnji teden odobrila trimilijonski kredit za dobo petih let, ta pa se je zavezal k ohranitvi tovarn v Franciji. Po neuradnih podatkih naj bi Francija pričakovala tudi pomoč naše države Revozu. Vendar na finančnem ministrstvu pravijo, da bo največji slovenski izvoznik finančne pomoči deležen v okviru avtomobilskega grozda, ki se mu obeta posojilo Evropske investicijske banke. Po besedah finančnega ministra Franca Križaniča, ki jih je prejšnji teden izrekel v Bruslju, se glede na zagotovila iz Francije Revozovim delavcem ni treba bati za delovna mesta. Povsem drugače pa je v Beli krajini. Najbolj je udarilo Metliko. V Beti Moda so lani jeseni razglasili likvidacijo, na cesti je že ali pa še bo ostalo najmanj 75 šivilj, ki z nezaupanjem čakajo na obljubljene odpravnine. Za obrate Preja, Pletiva in Holding je vodstvo pred kratkim predlagalo skrajšanje delovnega tedna na 32 ur in s tem tudi znižanje že tako mizernih plač. Sindikat je predlog zavrnil, bojijo pa se, da bi utegnilo vodstvo tak ukrep izpeljati z aneksi. Za Metliko s 3000 prebivalci je takšno odpuščanje hud udarec. Vodstvo Beti pa je v očeh domačinov izgubilo še zadnji kanček zaupanja, ko so v javnost pricurljale novice o domnevno več deset tisoč evrov visokih honorarjih zunanjemu svetovalcu, medtem ko so delavke za to, da so v firmi pustile dušo in zdravje, domov nosile borih 400 evrov na mesec.Nenehno v kriziNa Gorenjskem se zdi, da je industrija nenehno v krizi, tako da zadnja svetovna gospodarska kriza in s tem povezana recesija nista bili kakšna posebno udarna novica, kaj šele, da bi se ljudje na ulici pogovarjali le še o tem, kdo bo kdaj ostal brez službe ali zakaj bo dobil za desetino nižjo plačo. Strah med delavci v podjetjih, ki so zadnje mesece najbolj na udaru, pa seveda vse bolj grize v kosti, saj so tudi razmere vse resnejše.Gorenjsko krizo je najbolj zaznamoval propad tekstilnih podjetjih, ko je delo izgubilo na tisoče delavcev. In v takšni krizi je Gorenjska vsakih nekaj let. Nazadnje zaradi propada Ibija, Aquasave (naslednice prav tako propadlega Tekstilindusa), Gorenjskih oblačil. Za Elan se zdi, da je v »krizi« vsakokrat pred volitvami in po njih, če ne tudi malo vmes. Čeprav se Gorenjska lovkam recesije ne bo mogla izogniti, pa je predsednik Sveta gorenjskih sindikatov Rajko Bakovnik prepričan, da na Gorenjskem ni krize gospodarstva, pač pa gre že nekaj let za krizo vodenja: »V najlepših časih so vodilni v mnogih podjetjih skrbeli le za dobičke in za povečevanje svojega lastniškega deleža. Na razvoj niso mislili in zdaj je kriza zelo pripraven izgovor za ukrepe, ki jih bodo na svojih plečih nosili izključno delavci, namesto da bi vodilni že prej poskrbeli za ekonomsko-poslovne ukrepe, ki bi podjetja v krizo pripeljali v takem stanju, da bi jo lahko brez večjih težav prebrodila.«Kriza je na Gorenjskem sicer najprej udarila v lesnopredelovalni industriji. »Ker nihče več ne gradi stanovanj, tudi vrat in oken ne kupujejo,« je bilo pred kratkim slišati iz blejskega Lipa. Lip Bled se je že avgusta soočil z zmanjšanjem naročil, plače so se zaradi zmanjšanja variabilnega dela znižale za 15 in celo za 20 odstotkov. »Klicala me je delavka iz Lipa, ki ima 425 evrov bruto plače in ne ve, kako bo preživela, strah jo je, ker se napovedujejo še nova znižanja plač,« je zgovoren podatek sindikalista Rajka Bakovnika.Po lesni je prišla na vrsto kovinskopredelovalna industrija, najbolj tista, vezana na nemško avtomobilsko. Delodajalci so prenehali podaljševati pogodbe za določen čas, kar je glavni vzrok za skokovito povečanje brezposelnosti, ki tudi na Gorenjskem že od lanskega septembra ves čas narašča. Takrat je bilo brezposelnih 3644, januarja jih je bilo 5221 ali 27,3 odstotka več kot pred enim letom. »Med brezposelnimi je bilo januarja daleč največ iskalcev ponovne zaposlitve – več kot štiri tisoč jih je! Največ jih je pred izgubo zaposlitve delalo v predelovalnih dejavnostih, sledijo trgovci, vzdrževalci, serviserji,« je pojasnila Dragica Ribnikar s kranjskega zavoda za zaposlovanje. Med prvimi, ki so na Gorenjskem posegli po krajšem delovnem tednu, so bili v Acroniju, kjer so bili protesti delavcev sprva zelo glasni, grozili so celo s stavko. Nazadnje so delavci spoznali, da druge rešitve, če želijo ohraniti delovna mesta, pač ni, in pristali na desetino nižje plače. »Zniževanje plač zaradi krajšega delavnika se je bolj obsežno nadaljevalo po novem letu. Povsod so šli z delavci najprej 'na nož', kasneje pa se nam je v večini primerov uspelo dogovoriti. Tam, kjer vodstvo realno predstavi stanje podjetja in dejstvo, da je naročil manj, tudi delavci lažje sprejmejo nižje plače. Kjer pa vodstvo ukrepe izvaja za hrbtom delavcev, nastopijo hude težave,« je ocenil Rajko Bakovnik. Tako so 500 delavcem v Iskri Mis že izplačali prve za deset odstotkov nižje plače. V hudih težavah so v Hidriji Perles, kjer so delavci tudi sami pristali na zategovanje pasov, prav te dni pa so izvedeli, da to pomeni desetodstotno znižanje plače in več »prostega časa«. »Dejansko se bodo tam izognili večjemu odpuščanju, čeprav še vedno načrtujejo 80 zaposlenih manj v enem letu,« je pojasnil Rajko Bakovnik. Podobni ukrepi so tudi v drugih »Iskrah«, nekje z večjim, drugje z manjšim soglasjem zaposlenih. V Domelu v Železnikih, kjer so delavci sami tudi lastniki podjetja, je bila odločitev za 36-urni delovnik zato morda nekoliko lažja, nižje plače pa ne bodo nič manj udarile po žepu zaposlenih, sploh v primerih, ko v podjetju delata oba zakonca. Takih primerov je precej tudi v škofjeloškem LTH, kjer je negotovost ob likvidnostnih težavah vse večja, proizvodnja je velik del leta kar stala. Poseben primer so mala in srednja podjetja. Na Gorenjskem je veliko predelovalcev plastičnih mas, ki izdelujejo manjše elemente za avtomobilsko industrijo. Ti morajo najbolj zategovati pasove. »Tam bo najhuje čez mesec, dva, za zdaj pa panike še ni,« je prepričan Rajko Bakovnik. Kriza je po njegovih besedah zgolj razkrila slabosti vodenja nekaterih večjih podjetij, hkrati pa po optimistični oceni to lahko pomeni tudi, da bodo slabosti odpravljene in bodo po krizi nastopili boljši časi. A to za zdaj že tisoče Gorenjcev, ki so ostali brez služb ali pa jim te »visijo« v zraku ob vse nižjih plačah, verjetno ni tolažba.Dober gospodar goji vrt doma»Iščem službo. Odpustili so me,« pravi dekle, ki je doslej delala pri avtoprevozniškem podjetju kot računovodkinja. Zidar, ki je delal v Italiji, je brezposeln že tri mesece in išče delo na zavodu za zaposlovanje. Pravi, da so ga odpustili, ker v Italiji raje zaposlujejo Romune. »Njim plačajo po tri evre na uro, Slovenci pa smo dražji. Delali smo za sedem evrov na uro. Sam sem kriv, ker sem šel zaradi boljših pogojev v Italijo. Ko se javim na oglase, je vse oddano. Živimo od ženine plače, od katere ostane okoli sto evrov, potem ko plačamo vse položnice, je zaskrbljen gradbinec. Trgovec, ki je bil šest mesecev zaposlen pri neki avtomobilski firmi, bo poskušal najprej na zavodu dobiti nadomestilo, razmišlja pa tudi o nadaljevanju študija. Zidar s statusom tujega delavca je bil zaposlen pri Primorju. Sprašuje po delu, povsod naleti na negativen odgovor. Ne ostaja mu drugega, kot da se vrne v Bosno. Delavec iz Mesne industrije Primorske (MIP) pravi, da za zdaj še ima službo, ne ve pa, koliko časa še. Ko dobijo surovino, ga pokličejo na delo, sicer pa čaka doma. Januarske plače še niso dobili. Pravi, da jo obljubljajo do konca meseca. Seveda če bodo prišla vplačila na transakcijski račun. Tudi regresa za lansko leto še ni, prvo polovico so dobili v bonih. To je le nekaj zgodb, ki smo jim prisluhnili na ulici, v bifejih, na zavodu za zaposlovanje. Ko ljudi povprašamo za izjave, se umaknejo in nočejo govoriti. Pravijo, da zato, ker se ne bi hoteli zameriti bivšim delodajalcem, saj upajo, da jih bodo morda še kdaj zaposlili. Zato pa s podatki postrežejo na območni službi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v Novi Gorici, kjer povedo, da se je v zadnjih dveh mesecih število brezposelnih v dvanajstih severnoprimorskih občinah povečalo za več kot tisoč, vseh brezposelnih pa je že okoli 2800 ali 14 odstotkov več kot v enakem lanskem obdobju. Po besedah direktorice zavoda Erne Kufersin Rehberger je med brezposelnimi 40 odstotkov oseb brez izobrazbe, njihov delež pa se še povečuje. Za zdaj večjega priliva slovenskih državljanov, ki bi izgubili delo v Italiji, ni. Januarja letos so delodajalci objavili za 20 odstotkov delovnih mest manj kot januarja lani, iz evidence brezposelnih se je v začetku leta odjavilo 175 oseb, od tega 110 zaradi samozaposlitve in 14 zaradi vključitve v javna dela.Kriza na Severnoprimorskem je najbolj prizadela delavce v kovinski industriji, pojasnjuje Bogdan Likar, sekretar območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Posočje. »Imamo približno 7500 članov, od tega samo v kovinski industriji 3200. Večjih odpuščanj še ni. Povsod iščejo rešitve in pri tem jim pomagamo,« je še povedal Likar in dodal: »Odpuščanje mladih je poceni, za prihodnost družbe pa zagotovo slabše, kot če bi dali dobro odpravnino starejšim zaposlenim. Mislim, da je primer iz Gorenja vreden posnemanja.« Kaže, da se odpuščanje obeta tudi v nekdanjem zlatem jajcu novogoriškega gospodarstva, družbi HIT. Zaposleni so s priporočeno pošto dobili na dom vprašalnik, ki jim je dal takoj misliti, da se dogaja nekaj nenavadnega. Sindikalisti so nemudoma staknili glave in poslali poziv predsedniku uprave. »Vse dosedanje nepotrebne naložbe je treba prevetriti. Ko bomo to razčistili, se bomo lotili presežnih delavcev. Dober gospodar goji vrt najprej doma, potem gre v tujino. Čistka se ne more začeti pri tistih, ki največ delajo in ustvarjajo dohodek, ampak od vrha navzdol,« je odločna Jožica Bone, predsednica sindikata gostinstva in turizma. Tudi v Sindikatu igralniških delavcev Slovenije in sindikatu Vrba so prepričani, da je vzrok za krizo v naložbah, predvsem na Šentilju in v Umagu. Za to krivijo nadzorni svet. »Zdaj poskušajo omiliti izgubo na naš račun. V Novi Gorici ustvarimo 90 odstotkov vseh prihodkov v igralniški dejavnosti. Obisk se povečuje in je finančno na ravni iz leta 2006,« dodaja Iztok Černigoj, predsednik SIDS, ki v skrajnem primeru napoveduje možnost stavke vseh reprezentativnih sindikatov.Trikrat več prošenj za denarno pomočNa Obali sicer ni podjetja, ki bi bilo zaradi finančne krize prisiljeno v množično odpuščanje, podatki iz koprskega zavoda za zaposlovanje pa kljub temu kažejo, da je finančna kriza udarila tudi tu. Januarja letos se je na koprskem zavodu za zaposlovanje na novo prijavilo kar 884 brezposelnih oseb, kar je skoraj dvakrat toliko kot januarja 2008, ko se je na zavod prijavilo 462 ljudi. Število brezposelnih se je tako povečalo na 4143. »Največ je bilo takih, ki jim je potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da so se delodajalci najprej lotili odpuščanja na tako imenovani mehek način,« ugotavlja pomočnica direktorice na koprskem zavodu za zaposlovanje Duša Grižon. Med novoprijavljenimi je največ ljudi brez strokovne izobrazbe, kar 40,7 odstotka, sledijo starejši od 50 let. Da se je socialni položaj ljudi na Obali precej poslabšal, kažejo tudi prošnje za denarna nadomestila, ki so se v primerjavi z decembrom lani na koprskem zavodu za zaposlovanje kar potrojile, veliko prošenj za denarno pomoč pa dobijo tudi sindikati in koprski socialni center. Največ odpuščanja v koprski regiji se dogaja oziroma napoveduje v industrijsko-predelovalni dejavnosti, prevozništvu in trgovini, pojasnjujejo na koprskem zavodu za zaposlovanje. Pričakujejo, da se bo brezposelnost še povečevala in do konca leta narasla še za okoli 20 odstotkov. »Finančna kriza je večkrat le izgovor, da se delodajalci znebijo zaposlenih in na ta račun povečujejo svoj dobiček, država pa to žal dopušča,« opozarja generalni sekretar pri OSO-KS 90 Peter Majcen. Tak primer je po njegovem mnenju izolska tovarna igrač Mehano, ki so jo konec lanskega leta likvidirali. Brez zaposlitve je ostalo okoli 140 zaposlenih, čeprav so imeli lastniki po mnenju sindikalistov vse pogoje, da bi proizvodnjo igrač prilagodili in ohranili delovna mesta. Vendar so tovarno raje zaprli, proizvodnjo delno preselili na Kitajsko, na izolsko občino pa so dali vlogo za spremembo namembnosti zemljišča iz industrijske v stanovanjsko rabo. Tam, kjer danes stoji tovarna, bi radi namreč gradili stanovanja. To je pri sindikalistih le še potrdilo domneve, da so bili slabi finančni rezultati podjetja in finančna kriza le izgovor. Prav te dni se je postopnega odpuščanja lotil tudi izolski Delamaris, kjer so bile delavke zaposlene več kot 20 let. Dvanajst delavk je že dobilo odpoved iz poslovnih razlogov, v prihodnjih dneh jim bodo najbrž sledile še druge. Natančni razlogi za odpuščanja niso znani, saj vodstvo za pojasnila ni dosegljivo. Tudi dialoga s sindikati ni. »Mi lahko samo kričimo in opozarjamo, žal pa nimamo možnosti vplivanja,« je nad državo razočaran Majcen. Ugotavlja, da očitno tudi ta vlada dopušča, da je dobiček nad človekom. Odpuščanja se obetajo tudi v skladiščih soli Droge Kolinske v Portorožu, v veleblagovnici Trends v središču Kopra, v Kemiplasu in nekaterih drugih manjših podjetjih.Da bi se izognili odpuščanju redno zaposlenih delavcev, so se v nekaterih podjetjih na Obali že odločili za skrajšani delovnik. Prva je bila dekanska Lama, zdaj ji bo sledil tudi Cimos, saj so nekateri tamkajšnji zaposleni prav ta teden v četrtek in petek ostali doma. »Skrajševanje delovnika ne bi smelo zniževati plač, vendar se žal tudi to dogaja,« opozarja Majcen, ki je kritičen tudi do zaposlitev za določen čas, saj jih delodajalci praviloma izrabljajo za to, da se lahko brez težav odkrižajo delavcev, v javnosti pa nastaja vtis, da težav z odpuščanjem ni. »Tudi ti delavci morajo plačevati račune in živeti,« pravi Majcen. Zaradi krize so na Obali na slabšem tudi študentje. Na študentskih servisih tako ugotavljajo, da je število ponudb za študentsko delo v zadnjih mesecih precej upadlo. Odpuščanja se menda obetajo tudi v gostinstvu in turizmu, če bo turistična sezona zaradi svetovne krize slaba, zato si brezposelni iz drugih dejavnosti niti v tej panogi ne morejo obetati vsaj občasnega zaslužka.Usnjarna je hirala deset letVečino delovnih mest sta vrhniški občini še pred pol leta zagotavljala Liko Vrhnika z obrati na Verdu in IUV, skupaj več kot tisoč. Še sredi osemdesetih let so zaposleni v teh podjetjih s ponosom govorili, kdo je njihov delodajalec, v devetdesetih pa so se stvari že začele obračati na glavo. Medtem ko je Liko Vrhnika, v večinski lasti podjetja Ampelus Igorja Laha, ki ga je do avgusta lani vodil sedanji predsednik uprave Javorja Bruno Komac, ugasnil praktično čez noč septembra lani, ko je kriza načela tudi druga slovenska lesnopredelovalna podjetja, brez dela pa je ostalo 385 Likovih delavcev, je IUV hiral več kot desetletje. Metod Dragonja, nekdanji gospodarski minister, je pred natanko desetimi leti opozarjal, da se podjetje, do tedaj slabega pol stoletja eden od slovenskih paradnih konjev z okoli 1300 zaposlenimi, prepočasi odziva na spremembe na trgu in s tem resno ogroža svoj obstoj. Direktorja Antona Debevca so po 37 letih na čelu podjetja zamenjali in začeli sanacijski program. Sledilo je desetletje menjav predsednikov uprav, sprejemanja premalo učinkovitih ukrepov in prepočasnega prestrukturiranja, prisilnih poravnav, odpuščanj ter črpanja denarja iz državnega proračuna. Direktorje so menjali kot po tekočem traku, od Izidorja Derganca, Debevčevega naslednika, do Janeza Dokla, ki ni zdržal niti eno leto, Anite Ličen, Aleš Lunder je po dobrega pol leta odstopil iz osebnih razlogov, Vita Debeljaka, namesto katerega naj bi IUV menda vodil kar Greg Sturmer, svetovalec uprave, do zadnjega, Milana Pajsarja, dotedanjega vodje proizvodnje.Država je nekajkrat nameravala IUV prodati, a neuspešno. Leta 2005 je zavrnila kar štiri ponudbe. Dokončno ga je v grob, ki so ga očitno nesposobni vodilni ljudje v IUV izkopali sami, potisnila svetovna gospodarska kriza, ki je SOD, večinskega lastnika IUV, prisilila, da usnjarjev ni – spet samo začasno – rešil s predlagano nekajmilijonsko dokapitalizacijo. Že leta 1999, ko je uprava odpustila 566 ljudi, so imeli odpuščeni delavci težave z odpravninami, saj so namesto odpravnin dobili odškodnine in še to le na podlagi polovice mesečnega dohodka. Zgodovina se po več letih nerednega prejemanja dohodkov spet ponavlja, le da bodo tokrat zaradi stečaja IUV odpuščeni morda ostali celo brez vsega. In kako preživijo brez denarja? V družinah, kjer je vsaj ena plača, še nekako gre, kjer pa sta bila v usnjarni zaposlena oba zakonca, po pomoč hodijo na Rdeči križ in Karitas, nekaterim pomagajo otroci in sorodniki. Zdaj so končno dobili vsaj nadomestilo za brezposelnost. Dokler so bili zaposleni, so imeli namreč zvezane roke in niso mogli zaprositi za pomoč niti na centru za socialno delo, kjer dodeljujejo pomoč na osnovi prihodkov. Na plačilnem listu so bili namreč prihodki izpisani, kot da bi zaposleni dobili plačo v celoti, čeprav so jo zadnjih nekaj let dejansko prejemali po koščkih. Velenju, petem največjem mestu v državi, so decembra 2008 ljudje iz nakupovalnih centrov odhajali s polnimi nakupovalnimi vrečami tako kot leto poprej. Svetovna finančna kriza se je še vedno zdela pojav, ki se dogaja drugim. Nenazadnje si je res težko predstavljati, da bi se zalomilo velenjskim rudarjem, ki imajo stabilnega delodajalca in vnaprej vedo, da leta 2009 njihov kupec, Termoelektrarna Šoštanj, ne bo zmanjšal naročil. Največjemu velenjskemu delodajalcu, Gorenju, pa je kriza že začela risati trde obrise.