revni pristaniški delavci, mesarji v velikanskih klavnicah, uslužbenci na železnici, mali trgovci, dninarji, ki so prihajali s podeželja v upanju na boljši zaslužek, pa tudi zemljiški veleposestniki. Argentinski peso je bil tedaj močnejša valuta od vseh evropskih razen angleškega funta, in bogati Argentinci so bili redni gostje na Azurni obali. Sicer pa zabave tudi v Buenos Airesu ni manjkalo. V njihovem veličastnem gledališču Teatro Colon sta gostovala tako Caruso kot Ana Pavlova. Vojska se je s svojimi generali sicer občasno vmešavala v politično življenje in se pojavljala na ulicah, a se je vedno vrnila v kasarne. Življenje tako ni bilo zelo drugačno od tistega v Parizu. Maria Eva se je nastanila v enem izmed številnih majhnih penzionov v središču mesta in prve tedne preživela brez denarja. Iskala je zaposlitev in občasno nastopala v komedijah, ki so jih potujoče gledališke skupine prirejale po vsej Argentini. Plača je bila majhna, običajno ne večja od 60 do 100 pesov na mesec, kar je bila tudi plača delavca v industriji. Pravzaprav ni jasno, kako se je preživljala dve leti. Preizkusila se je tudi na lepotnih