Čeprav so atentatorji streljali name osemkrat v razdalji, ki ni bila večja od treh metrov, je laž o nekakšnem samoatentatu delovala tako prepričljivo, da je dva meseca po atentatu večina prebivalstva v Srbiji začela verjeti, da sem sam nase uprizoril atentat in da sem nekakšen moralni izprijenec. Tako je več kakor 600.000 simpatizerjev zapustilo SPO, stranko pa so na koncu vrgli iz Dosa. O tem pišem v zadnji knjigi Tarča , ki jo končujem s čestitko državljanom ob novem letu 2001, ki jo je izrekel prvi predsednik vlade Srbije po Miloševiću Zoran Đinđić: »Ne vem, katera je večja zgodovinska zmaga Dosa – poraz Miloševića ali uničevanje SPO.« Če bi Đinđić 12. marca 2003 preživel atentat, vem, da bi razumel, da se je atentat zgodil, ker je bila vodilna protirežimska sila v devetdesetih letih zavržena ob formalnem sesutju Miloševićevega režima, in vem, da bi spet postala zaveznika v boju zoper to zlo.