Duce, Hitler, Tito in Milošević so poznani po silnih govorih, toda za njimi je stal orjaški vojaškopolicijski aparat in moč državnega poglavarja. Gotovac ni imel vladarskih moči, ki bi mu pripeljale množice. Toda ko je poln emocij govoril kot Shakespearov Mark Antonij, v stavčnih anaforah, ki so se vrstile kot po Demostenovem učbeniku, je le z močjo besed zvabil desettisoče poslušalcev, ki so ga nagrajevali z gromkimi aplavzi. Ko je l. 1997 kandidiral za položaj predsednika, je preživel atentat, potem pa prišel na zadnji predvolilni govor na Trgu bana Jelačiča. Noben izmed državnih medijev ga ni napovedal, noben poster ni vabil na zborovanje. Ko je začel, je imel nekaj desetin poslušalcev. Toda ko so njegove besede odmevale iz megafonov, so se začeli zgrinjati Zagrebčani: naenkrat je govoril desettisočim. Ni uspel, toda med publiko mu je ploskal tudi Stipe Mesić, ki je nekaj let kasneje izkoristil Tuđmanovo smrt in lahko kot ljudski kramljač zasijal pred očmi kamer.