do nadležneža lahko začutite določeno sočutje kot do enakovrednega človeškega bitja. To je vedno temelj osebne moči in izhodišče za vsako soočenje. GAIL IN IAN Včasih je potrebno, da je sporazumevanje bolj neprikrito odločno. Jezo je mogoče izraziti zelo močno, ne da bi postala nasilna. Gail je lezbijka, in čeprav tega ne skriva, ne nosi majic z napisi, kot na primer: „Hodim samo z lezbijkami“. Obzirno želi ločevati zasebno in službeno življenje. Je pomočnica finančnega direktorja pri mobilnem operaterju. Delo poteka v večji pisarni brez predelnih sten, kjer je večina zaposlenih razmeroma mladih. Velikokrat se šalijo in dražijo. Tokrat pa razpravljajo moški proti ženskam, ali bi bil neki igralec dober televizijski voditelj. Ian, ki je pravo gobezdalo, pravkar prešteva glasove med sodelavci, ko se približa Gail. „Fantje pravijo da, dekleta ne ...“ Zagleda Gail. „Kaj pa ti praviš, Gail? Verjetno si nekje vmes, kaj?“ reče s poznavalskim nasmeškom. „Puščaš vse možnosti odprte.“ Nastopi trenutek neprijetne tišine, nato se družba vrne na svoja delovna mesta. Gail ni všeč, kako se Ian vede. Ni prvič, da je namigoval na njeno spolno usmerjenost, ne le kot komentar, temveč jo vedno poskuša spraviti v zadrego. Ve, da je ne muči preganjavica. Eden od razlogov, zakaj noče o tem spregovoriti, je tudi ta, ker se boji, da bi jo označili, da nima nobenega smisla za humor. V naši družbi je najbolj pogosta oblika humorja na televiziji ali na odru poniževanje, na primer, s posredno napadalnostjo. Za smeh poskrbimo z norčevanjem iz nekoga, s poniževanjem in tem, da se nekdo osmeši ali je duševno moten. Ne morete veliko storiti, razen tega, da se postavite po robu zanikanju, ki ga vsebuje izjava: „Samo za šalo gre.“ Če boli in zlasti če se zgodi pred občinstvom, lahko z gotovostjo zatrdite, da je bil namen njenega govorca, da nekaj sporoči, se postavi v nadrejeni položaj ter vas poniža.