Namesto v Damask sem šel raje v Amsterdam. Kljub izvrstnim zvezam, ki sem jih spletel med turistično misijo, sem se šele po sapo jemajočih procedurah prikopal do dekagrama čistega amfetamina in enako čistega heroina, ki sem ga ob tej priložnosti tudi prvič poskusil. Zadetek je bil tak, da sem med ogledom legendarnega filma »Blade Runner«, ki mu res ne moremo očitati dolgočasnosti, enostavno prespal grand finale, pred tem pa na klozetu vsakih pet minut praznil želodec. Vso to robo sem potem najprej prešvercal do Trsta in potem po kosih v riti domov. Interes okolice za mojo družbo je nemudoma skokovito narasel. Tudi oblast je prišilila uhlje. Na dlani je bilo, da to ne pelje nikamor. Pa je šlo vse skupaj na isti način še enkrat čez mejo. V Benetke. Lučaj od trga San Marco sem potrkal na vrata. Odprla mi je Patty, s katero sem se, medtem ko so moji turisti občudovali pihalce muranskega stekla, zakajal in občasno seksal v slepi uličici ob kanalu. Iz globin stanovanja me je z vprašajem na čelu gledal njen fant Luca, katerega obstoja se tudi sam nisem zavedal. Nastala je manjša zadrega z elementi ljubosumja, ki se je hitro sprostila, ko sem jima deloma razkril, kaj je tri mesece pred rokom prinesel ded Mraz. Kakšna intuicija, Luca in predvsem Patty sta bila, kot se temu reče, navlečena, zanju sem bil mana z nebes. Patty ni bila Smith, temveč hči češke emigrantke. Luca je bil žlahtnejših korenin, sin bogatega židovskega mešetarja z nepremičninami in contesse di San Marzano, vnukinje Savojskega kralja, ki je bil mimogrede zadnji italijanski osebek te vrste, ne vem, nisem preverjal. Do tu vse prav, ampak oče je sina sovražil v dno duše in ker je bil škrt kot iz knjige vseh knjig, mu ni privoščil niti beliča. Mama contessa pa je z neskončnim razvratom spiskala absolutno vse bajno premoženje, se tik pred propadom neuspešno poskusila kot kraljica banan v Ekvadorju in se za konec poročila s kriminalcem iz industrijskega predmestja, ki je na poročno noč enega od svatov z direktom, sicer nehote, poslal na oni svet in sebe v keho. Prenočitev na daljši rok ni bila ama nikakršen problem. Tako smo zaživeli kot srečen tercet. Luca je kradel babici iz komode, da smo imeli za hrano, jaz sem bil vir kulturnih presežkov. Malo mi je šlo na živce, da sta se špikala, a po drugi plati smo bili hudo kreativni, nastajal je multimedijski bend s kolosalnim imenom Ciklon C. Luca, ki je ob vsaki priložnosti sikal porko Džuda, je imel z očetom očitno precej neporavnanih računov, jaz sem mojega vsaj pustil pri miru. Glede multimedialnosti smo bili malce v zaostanku - Laurie Anderson je novitet željne na svetovnih turnejah že bombardirala z vsem, kar je imela takratna tehnologija ponuditi, ampak za zakotno provinco, kot so bile Benetke z zaledjem, smo bili še vedno precej avantgardni. Pri tem početju so mi bili v nemajhno oporo filmčki in vsa tista mašinerija, ki sem jo kos za kosom prešvercal nazaj v tujino. Kakor je prišlo, je tudi šlo. Bogu božje in cesarju cesarjevo, je ljudski rek, ki mi ob tem pade na um.