drugega. Pripovedujem vam o dobri mladi angleški bejbi, manekenki Sophie Dahl, (pri)znani ljubiteljici seksa, ki je zaslovela kot manekenka z nekoliko močnejšo postavo. Takšna, v bistvu čisto gola, in v nekoliko pohujšani, vitkejši različici se že nekaj časa pojavlja v reklami za parfum Opium Yvesa Saint Laurenta, ki ste ga morali opaziti tudi na Glamurjevih straneh. Njena glava, nagnjena vznak, njen lepi goli vrat, njeni jedri dojki, način, kako levo dojko pokriva z dlanjo in rahlo razprtimi prsti … Zelo erotično. Usta ima na rahlo odprta, oči zaprte, nogi ima razprti, seksualno razmaknjeni. Lepa je, njen položaj je osupljivo erotičen. Naj vam raje ne povem, kaj točno sem pomislil, ali kje točno sem si želel biti, ko sem jo videl prvič. Pa ni vzburila samo mene. Žal pa je hkrati številne tudi razburila in jih še razburja. To je v Britaniji najbolj sporna reklama zadnjega časa, reklama, zaradi katere se je uradno pritožilo več sto ljudi, od samozvanih moralistov do policistov, ki se zaradi Sophie na orjaških billboardih ob cestah bojijo za prometno varnost. Tudi v Franciji so bili protesti, vodila pa jih je ortofeministična skupina s primerom imenom Chiennes de Garde (Kuzle na straži), ki je reklamo obsodila kot pornografski šik. In zakaj se Britanci, vajeni reklam s polgolimi in z golimi ženskami ter razgaljenih dojk sploh razburjajo? Navsezadnje Sophie ne kaže ničesar drugega kot eno golo dojko. Kaj jih moti? Občutek imam, da jih grizeta in žreta njena seksualno izzivalna poza in odgovor na vprašanje, kaj hoče s tem položajem sploh povedati? Hoče Opium ali hoče seksat? Hoče seksat z menoj? S teboj? Z njim? Z vsemi, ki bi kupili Opium? V tem položaju bi lahko Sophie z desnico (kje pa jo pravzaprav ima?) tudi zelo udobno masturbirala. Težava je torej v tem, da Sophie na tem posnetku pooseblja aktivno žensko poželenje. Njeni razmaknjeni nogi govorita o seksualnem apetitu in seksualni lakoti. Zato mene vzburja, številne pa razburja, ker ne prenesejo aktivnega ženskega poželenja. Nihče pa se med tem recimo ni pritožil zaradi reklame angleškega oblačilnega velikana Hennesa, v kateri nastopa nemška manekenka Claudia Schiffer, poosebljenje pasivnega ženskega poželenja. V reklami je oblečena v pastelna nedrček in hlačke, sedi in ima prekrižani nogi. Nogi ima torej zaprti, oči odprte, vame gleda s praznino Barbike in ponuja mi vtis, da bi me rade volje zadovoljila (vendar nič umazanega, Brane, mi govori!), in da jo je približno tako preprosto zadovoljiti kot lutko za napihniti. Med tistim, kar poosebljata Sophie in Claudia v teh reklamah, je orjaška razlika. Sophie, ki bi šla z Borisom Beckerjem v omaro za metle in čistila, bi ponorela, če bi mu prišlo po petih sekundah in bi ga vrgla ven, Claudia, ki ne bi hotela v omaro, bi mu pa po petih sekundah celo dejala, kako dober je bil. Morda mu pa že tudi je, saj mu je na skrivaj dajala, ko je bil še srečno poročen. Podoba gospodične Dahl z lačno razprtima nogama je nevarna, ker ji je videti, da ve, kaj hoče, in da hoče tistega precej več kot za 5 sekund, zaradi česar številni - kljub vsemu naprednemu blebetanju o posteljni enakopravnosti - še vedno zvonijo k preplahu. Popularna kultura že nekaj časa ponuja ponarejeno subverzivno podobo ženske kot seksualne agresorke. Primerjate to s tistimi pasivnimi romantičnimi predstavami, ki jih matere in očetje še vedno vbijajo v glavo hčerkam, in z aktivnimi mačističnimi recepti, ki jih ne samo očetje, ampak tudi nekatere matere vbijajo v glavo sinovom, pa smo tam, kjer se lahko hitro nehamo pogovarjati o posteljni enakopravnosti. Francoski psihoanalitik Jacques Lacan je nekoč dejal, da si ženske želijo biti poželjene, ne pa ljubljene. Prvi hip s to ugotovitvijo ni nič narobe, saj pove, da si tudi ženske želijo seksat, 'ne pa se samo objemat'. Problem je v pasivu: biti poželjene! Žensko poželenje še vedno tako neradi omenjajo v aktivu. Sodobni ženski je dovoljeno, da si želi, da bi si jo moški želel samo s penisom, še vedno pa ni lepo, da bi si sama želela samo penis, kot na primer 'opiumska' Sophie. Zato ni čudno, da 'milijon' raziskav še vedno ugotavlja, da si ženske seksa želijo manj kot moški, da jim manjkrat pride, da jih bolj zadovoljuje čustvena intimnost kot genitalni seks, kar je vse švefl. Psihologi, od usekanih do evolucijskih, nas celo v 21. stoletju prepričujejo, da so ženske obsedene s cerkljanjem in da težko razlikujejo seks in ljubezen. Moški, od obrtnikov do akademikov, so vedno trdili, da imajo ženske šibkejši spolni nagon kot oni, vendar so jim ga skozi vso zgodovino (in jim ga še vedno) zatirali in jih kaznovali, če so odstopale od ravni nagona, ki so jim ga predpisali moški (moški je frajer, če nabriše vsako, ženska, ki nabriše vsakega, ops … moški bi rekli, ki se da nabrisati vsakemu moškemu, pa je prasica). Celotno žensko poželenje je bilo vedno prikazovano skozi moško prizmo. Od tod prepričanje, da ženske vzburja intima, ne pa pogled na lep velik debel žilav falus. Lepo vas prosim, tudi to so ženskam vsilili moški (pomislite, kako bi se odzvali vaš mož ali fant in večina navzočih moških, če bi ve po moško za enega izmed nekdanjih dejali: “Ja, ta pa je imel strašno batino in kako jo je sukal, enkrat sem ga poseksala sedemkrat zapored.“ ) v strahu pred tem, da njihovi falusi ustvarjajo povprečje s šibkejše strani. In tako naprej.