Nekoč je bila za obrok značilna skupna, praktična skleda, ki, navadno napolnjena z močnikom ali žganci, gospodinjam ni nalagala obilo dela. S pestrostjo jedi se je umaknila in s sabo odnesla tudi nujo po hkratnem uživanju. V prehranjevanje je v času, ki ga raziskuje Godinova, posegla med drugim industrializacija, ko se je v anglosaškem svetu denimo skupno kosilo začelo pomikati proti večeru. Slovenija je nasprotno obdržala stari avstro-ogrski ritem glavnega opoldanskega obroka. Obed je še danes najpomembnejši slovenski skupni obrok - tako vsaj kažejo ugotovitve raziskave, v okviru katere so po telefonu anketirali 637 ljudi. Čeravno je delovni ritem vse manj naklonjen skupnim obrokom, Slovenci še sedamo k njim. Več kot polovica anketiranih praviloma vsak dan, dobra četrtina ob koncu tedna (ko se otroci vrnejo domov iz univerzitetnih mest in starši z, recimo, službenih poti). Da vsaj ob - nekoč in nekod še - praznični nedelji jedo skupaj, se potrudi deset odstotkov anketiranih, da tega ne storijo nikoli oziroma le tuintam (ob obletnicah, rojstnih dnevih, prelomnicah …), so odgovorili skromni štirje odstotki, prav toliko jih seda k skupnemu obroku zgolj ob delavnikih. Zanimivo je, da je tistih, ki imajo praviloma vsak dan skupen obrok, več v mestih (57,1 odstotka anketirancev iz večjih mest in 56,8 odstotka iz manjših) ter manj na vasi (52,7 odstotka vprašanih podeželanov), to pa je bržkone povezano z vsakodnevno vožnjo tamkaj živečih ljudi v službe in šole, in tudi študentje se vračajo domov zgolj ob koncih tedna.