Jebi se sem rekel vendar mi je uspelo priti mimo njega. Slišal sem šumenje iz stranišč. Ššum ššum, vidimo te Francie. Ves čas sem otipaval knjigo da bi videl če jo imam še vedno v zadnjem žepu. In kje sem nazadnje končal v sobi polni nogometnih copat in smradu po prepotenih pazduhah. Drek jebemti tole pa je bilo treba začeti na novo. Dan-ta-dan! Kar ob zidu. Ne gani se! Kar od nikoder šest vojakov z uperjenimi puškami kar k steni no pa te končno vendarle imamo gospod Brady! Ne nič takega ni bilo bili so samo smrčeči duhovniki in kmetavzarji ampak kje pa so? Tukaj notri že ne, nič samo prazna postelja in omara polna stekleničk z zdravili. Mislim da si bom tole malo ogledal sem rekel in si nametal v roko nekaj pisanih tabletk iz velike rjave steklenice. Gulp pa so šle dol po grlu. Me prav zanima kaj so bile. Pojma nimam. Hojla, zdelo se mi je da sem slišal kako nekdo vpije z drugega konca hodnika na levo se obrni potem pa na desno Francie pa ga boš našel ni problema. Obrnil sem se da se mu zahvalim kdorkoli je že bil ampak ni bilo nikogar. Potem je rekla tabletka: Oh saj sem bila samo jaz Francie. Tabletka, sem rekel ti kurba! No no Francie, je rekla tabletka če se gremo pa tako ti bom pa spremenila noge v spužvo. Pljask pljask po ploščicah. Kaj pa je zdaj to pod stopniščem so imeli največji zvon na svetu. Rekel sem: Gospa Nugent če ste za tistim zvonom pridite raje ven. Vem da ste tam gospa Nugent mene ne boste nategnili.