Vzemimo, da je imel ZZZS s tem manevrom, za katerega dvomim, da so ga direktorji bolnišnic uvideli, dober namen: da je za enak denar poskušal doseči, da bi bolnišnice opravile več dela. V tem primeru bi človek pričakoval korist za državljane, namreč skrajševanje ali izginevanje čakalnih dob vsaj za nekatere cenejše posege (operacije žolčnih kamnov, sive mrene itd.). Čakajočih bolnikov na te posege je namreč bistveno manj, kot pa se je povečalo število hospitalizacij. Zgodilo se je prav obratno: čakalne dobe na te posege so se v drugi polovici devetdesetih let podaljšale! Paradoksa ni težko pojasniti: ker ZZZS ne plačuje bolnišnic po diagnozah, ni imel nobenega vzvoda, da bi usmeril privarčevani denar k pravim problemom; namesto tega so predstojniki posameznih oddelkov in njihovi zdravniki preprosto zapolnili vsak svoj oddelek, ker so pač na njem bile prazne postelje. Podatki kažejo, da v nekaterih regijah hospitalizirajo celo po 50% več primerov s podobno diagnozo kot v drugi, odvisno pač od števila postelj.