Najprej nekaj dejstev. Planiranje števila primerov se v dogovoru med predstavniki bolnišnic, Ministrstvom za zdravje in ZZZS prvič pojavi kot glavni element plana šele l. 2001. Vse dotlej se je v vseh aktih ZZZS kot glavni element plana in obračunavanja bolnišničnih storitev uporabljalo število bolnišnično oskrbnih dni (BOD): v njegovih planih, letnih poročilih, celo v predstavitvi novi skupščini ZZZS lani (Občasnik ZZZS, posebna številka, oktober 2001) predstavlja zgolj plan bolniško oskrbnih dni (BODi). Od l. 1998, ko se je v dogovorih in poročilih ZZZS prvič pojavilo število bolnikov, je bil to le sekundarni element plana, saj je bil izračunan iz števila BOD in ležalne dobe. ZZZS (žal tudi drugih partnerjev, torej tudi Ministrstva za zdravstvo) ni zanimalo gibanje tega števila od leta do leta, pa čeprav samo ta številka govori o ljudeh in o njihovih potrebah. ZZZS so zanimali predvsem BODi na povsem enak način, kot turistične delavce zanima število prenočitev in zasedenost hotela: hotelirjem je vseeno, ali imajo enega gosta cel mesec ali štiri goste po en teden; njihov strošek (in zaslužek) je enak. V zdravstvu stroški še zdaleč niso odvisni le od »hotelskih« storitev: stroški na bolnika so odvisni od preiskav in načinov zdravljenja in se kljub enaki postelji med seboj bistveno razlikujejo. Če hočemo racionalizirati delovanje bolnišnic, ni dovolj, da zmanjšamo število BOD, predvsem je treba zmanjševati število hospitalizacij v korist drugih načinov zdravljenja: dnevne bolnišnice, ambulantnega zdravljenja in zdravljenja na domu. Prava finančna katastrofa bi bila, če bi se ob skrajševanju ležalne dobe povečalo število hospitalizacij! In prav to se je zgodilo po »zaslugi« Petričevega plačevanja praznih postelj!