Kakor se vzame. Po Evropi zdaj pobijajo krave, ovce in prašiče, v Ameriki farmarjem plačujejo, da ne pridelajo preveč žita. V Afriki in na indijski podcelini črna in rjava ljudstva zaradi praznih želodcev še vedno umirajo na prašnih cestah. Se vam zdi, da vas ne nazadnje vse to ne zadeva, da se vam ni treba spraševati, kdaj je bilo bolje? Ali takrat, ko je šlo delu človeštva slabo, ali zdaj, ko mu ni nič bolje? Ni videti na prvi pogled, a vse to nas prekleto zadeva. Glasovi posameznikov, da je sedanja razporeditev hrane in vseh drugih dobrin na našem planetu načrtna zarota kapitala, razvitih gospodarstev, so še redki. Trdijo, da se zahodni svet stara in potrebuje vse več cenene delovne sile. Ne v čezoceanskih deželah, transport je drag, pri sebi doma. Kam bi torej prišel, če vsi lačni ne bi silili vanj? Prej ali slej jim bo vrata še bolj tlakoval z obljubami, ob tem pa se pretvarjal, da jih sprejema, jim daje mezde, s katerimi se lahko le skromno preživljajo, zgolj zato, ker je plemenit in dobrega srca.