Letošnja katastrofalna suša je bila opozorilo, da bi država morala imeti neko strategijo »vodooskrbe«, s čimer seveda nimam v mislih samo vodovodov, temveč ves sistem zbiranja in porabe vode. Predvsem v kmetijstvu in industriji. Zgodba o tem, da ima Slovenija dovolj vode, se namreč vse bolj preveša v pravljico o Kralju Matjažu - čemi tam nekje globoko v nedrjih Pece, brada se mu ovija okoli mize, a na spregled ga ni, čeprav ga čakamo že tisoč let. Vode na Slovenskem preprosto ni dovolj ali pa je ne znamo pravilno uporabljati; verjetno bo veljalo bolj to drugo, kar je še bolj skrb zbujajoče. Zgodovina nam namreč pripoveduje, da so civilizacije, ki niso znale smotrno ravnati z vodo (sploh poglavitnim naravnim resursom), propadle. In nasprotno, nekatere so se znale z umnimi namakalnimi sistemi in družbeno organizacijo, ki je bila za to potrebna, obdržati tisoče let.