Jasno, to je bil šele moj drugi večer v kitajski prestolnici in ves dan sem po mestu iskala stare slike Pekinga. In čeprav sem videla novo, sem v prvih dneh v njem iskala sledi starega: spontano, ležerno in odprto življenje na ulicah, ki te mimogrede prestavi v minula obdobja in zabriše linearnost časa. Kar nekaj dni sem se potikala po hutongih starodavnih delih Pekinga, ki so do nedavnega oblikovali večino mesta. Hutongi so četrti, sestavljene iz pritličnih štirikotnih hiš z dvoriščem na sredini, ki se tesno naslanjajo ena na drugo in so prepredene z ozkimi uličicami, ki se evropskemu očesu zdijo bolj prehodi. Demografska eksplozija, ki je Kitajsko zajela v 19. stoletju, in socialistična revolucija leta 1949 z nacionalizacijo sta povzročili, da so te nekoč enodružinske hiše danes naseljene z več družinami, tudi s tridesetimi ljudmi, zato je gneča v hutongih velika, življenjski standard pa nizek. To je seveda zelo materialna kategorija. Res je, da imajo v hutongih ljudje skupna stranišča, ki jih, izgubljajoč se v labirintih uličic, zavohaš na trideset metrov, pod nogami se ti pretaka lug, ki ga gospodinja zlije čez prag, na glavo ti padajo kaplje s pravkar opranega perila, po nosu pa se ti mešajo vonjave ravnokar skuhane večerje, ki jo družina slastno golta na ulici. Toda hutongi so narejeni po meri, ki človeka vključuje: v družino, sosesko, kolektiv. Za izolacijo in individualizem v hutongih ne glede na prenaseljenost ni prostora, ker v njih še vedno domuje pripadnost skupnosti, ki je tradicionalni identitetni okvir na Kitajskem. Konfucianska poslušnost avtoritetam se v hutongih začne v družini, pri očetu, razteza navzven do spoštovanja starejših, učiteljev v šoli, predpostavljenega v službi, policista na ulici in do spoštovanja geriantokracije, ki vodi državo. V hutonge še ni vdrl ponoreli vrvež velemesta. Ljudje posedajo po ulicah, tam berejo časopise, spijo na zložljivih posteljah, igrajo karte ali šah, pletejo, perejo perilo, se igrajo, opravljajo svoje male biznise, kuhajo, obedujejo, se pogovarjajo ali pa prepirajo. Njihovo življenje poteka na ulici in na njej nanje preži močan socialni nadzor. Tako je bilo pred sto leti in tako je danes. Ali desetletjem in pol, le da so ulice medtem izgubile monotono temno modro ali sivozeleno barvo maovk uniform, ki so na pogled poenotile ljudi, ulice, mesta in kar celotni del Kitajske, kjer živijo Hani.