Pri Sigmundu Freudu se mi zdi najbolj privlačna njegova legendarna zofa, na kateri so se dunajske gospe prepuščale tokovom nezavednega. Medtem ko psihoanalizo kot terapevtsko metodo zanimajo predvsem vzroki zakrivanja resnice, zanima mene razkrivanje skritih razmerij, tako v družbi kot v naravi. Med spanjem sanjam le redkokdaj kaj osupljivega, zato pa v budnem stanju v povsem običajnih situacijah videvam prizore, ki jim komajda verjamem, bi se lahko reklo, da sanjam z odprtimi očmi. To se odraža tudi v moji beletristiki od zgodnjih Nenavadnih izletov (1988) in poznejših Prelestnih prikazni (1990) do najnovejših Levitev, ki pa so nastajale vse desetletje. Pri tej zadnji knjigi sem dolgo razmišljal o naslovu; ves čas je bil namreč v igri tudi naslov Exuviae . Po preobrazbi, ki se med branjem zgodi ali dogaja v vsakem od zbranih besedil, odtis besedila ostaja kot nekakšen lev. Vendar se mi je zdelo pomembneje poudariti to, kar bralec »odnese« iz branja, kot tisto, kar obvisi kot mrtva črka na papirju, zato Levitve in ne Exuviae . Navsezadnje so tudi Dunajčanke po uspešni terapiji vstale, si nemara poravnale krilo in odfrlele življenju naproti kot celostne (ali vsaj znova sestavljene) osebnosti, medtem ko je zofa ostala v ordinaciji kot kup pravkar opranega perila.