Pristanišče Singapur pa je slej ko prej skrivnostno pisani daljni Orient. Džunke ribičev in sampani prodajalcev nam neznanega sadja, težkih brokatov, čiste orientalske svile, čudovito izrezljanih kipcev in srebrnega okrasja še vedno polnijo luko in delto reke, ki se izliva v zaliv, ob katerem leži mesto. Stari Kitajci po ulicah prodajajo lične kletke s pisanimi ptički, katerih perje se lesketa in preliva v vseh mavričnih barvah od čiste zlate do ogljeno črne. Vse to ščebeta in žvrgoli v vseh tonovskih prelivih. In ob vsem tem si zamislimo še kričanje prodajalcev na hitro spraženih rib in raznih orientalskih slaščic, prerivajočih se ljudi in pa peric, ki pravkar oprano perilo razobešajo kar čez ozke ulice, da se vam zdi, kakor da bi se sprehajali pod živopisanimi zastavami. Gnečo v ozkih ulicah povečujejo najslavnejši prodajalci časopisov na svetu, saj taki morajo biti, če hočejo v tej prerivajoči se množici kaj prodati; in Azijci radi bero, medtem ko Evropejec z njihovim časopisom ne bi vedel kaj početi, saj pišejo od zgoraj navzdol.