Seveda Francetu Kralju, ki ga, beroč, prepoznavamo kot preprosto pošteno dušo, ni nič pomagalo dolgoletno prijateljevanje s slovenskim kulturnim Zevskom Josipom Vidmarjem, ki ga je med drugo svetovno vojno "prijazno" nagovarjal k sodelovanju v okviru Društva prijateljev Sovjetske zveze, kar je Kralj kot politični angažma zavrnil in se raje posvetil stopnjevanemu umetniškemu delovanju znotraj Slovenskega lika. Jasno, da je bila njegova neodvisna umetniška drža razumljena kot osnova kulturnopolitične diferenciacije tako imenovane revolucionarne oblasti, tako da je bil z odlokom odpuščen z mesta profesorja Tehnične srednje šole, s tem pa je bil zaprt tudi njen kiparski oddelek; izbrisali so ga tudi iz volilnega imenika, mu onemogočili uveljavljanje pravic do pokojnine in to po tridesetih letih uspešnega umetniškega udejstvovanja, tako da je dobival od napredne države le skromno preživnino. Ko je leta 1953 izvedel še nenasilen, ghandijevski protest v Moderni galeriji in prelepil svoja dela s protestnimi izjavami, je postal dokončno lik upornega, "svojeglavega", v lastnem prepričanju trdno zasidranega individualca in se je pridružil "klubu označenih" za vselej, tja do smrti leta 1960.