Pišem, da bi se zahvalila novinarju Boštjanu Videmšku, ki je v Sobotni prilogi objavil prispevek, ki načenja najbolj pereč problem sodobnega sveta – lakoto. Če želimo katerikoli problem rešiti, potrebujemo pogum, da se z njim soočimo. Zdi se mi, da se zahodni mediji ne zavedajo prav dobro odgovornosti, ki jo imajo pri naslavljanju tega bolečega svetovnega vprašanja podhranjenosti in nemočnega stradanja milijonov v svetu izobilja. Omenjeni članek me je navdal z upanjem, da se vendarle počasi prebujamo in da bo reševanje človeških življenj vendarle kmalu postalo prioriteta. Mora postati prioriteta. Sama globoko verjamem, da je sedanjo krizo globoke razslojenosti med razvitim in tretjim svetom možno rešiti, toda za začetek moramo nehati bežati od nje in biti pripravljeni na spremembo. Bolj kot kdaj prej potrebujemo srce. Potrebujemo nesebično politiko, pripravljenost žrtvovati nekaj udobja, da bi nekateri sploh lahko živeli. Zahtevati moramo od svojih vlad, da poskrbijo za pravični sistem razporeditve bogastva, ki bo vsem omogočal dostojno življenje. Najprej znotraj nacionalnih okvirjev, nato pa širše, dokler ne bo poskrbljeno za vse. Kajti vsi imamo pravico do miru, do ljubezni, do življenja. Želeti si moramo spremembo, nato pa ukrepati. Edini ključ do novega sveta je medsebojna delitev. Začnimo zdaj. ∙