Nasploh je bil uvod v prenos izbora slovenske popevke nadvse poučen. Spoznali smo, da so ustvarjalci v časih, ko še nihče ni govoril o formi TV-spota, proizvajali prave male geografske bisere, ki so se kar kosali med seboj, kdo bo bolj izvirno prikazal našo prestolnico. Bojim se, da so mestni redarji in inšpektorji zijali v te posnetke in ugotovili, da so še preveč popustljivi pri tistih, ki hočejo parkirati v samem središču mesta. Na teh črno-belih posnetkih so namreč skoraj vsi parkirni prostori prazni. Upam, da so tudi poznejše zmagovalke Foxy Teens gledale ta uvod in ugotovile, da barvna televizija ni od vekov vekomaj. Drugače pa so foksice v sterilno prireditev na ljubljanskem gradu ob zmagoslavju na koncu vnesle vsaj malo življenja in se tudi mati županji vrgle v naročje. Kajti stara bolezen teh prireditev, to je dolgočasje na kvadrat, je tu dokončno udarila v ospredje. Kar težko se odločim, kdo je bil bolj dolgočasen. Ali gostitelja Vita Mavrič in Jani Kovačič, ki sta morala kot dva amaterska igralca izvesti neizvirni dialog in se za konec celo našemiti v narodne noše, ali poštirkana Eva Longyka, ki ne zna nobenemu gostu zastaviti niti srednje pametnega vprašanja, še manj pa nadaljevati tam, kjer je, denimo, vprašani končal? Ali pa obupna scenografija, ki je imela le to srečo, da smo s ptičje perspektive videli vso Ljubljano? In verjamem, da nisem bil edini, ki je držal pesti, da bi vse skupaj začinila prava poletna ploha. Bi si zapomnili vsaj debelo točo, tako kot si bomo zapomnili legendarno zmago Gorana v Wimbledonu...