Toda gledalci so bili esencialen del zgodbe o Hrvatih in smučanju. Kot nealpska dežela so sprva na tekmah uvedli balkanski fuzbalski način navijanja. In priznam, da sem upala, da se bodo tudi na Sljemenu Bad Blue Boysi izkazali kot pravi navijači, da bodo kepali smučarke, masovno kurili pirotehniko, žvižgali in morda celo izobesili kakšen nacionalistični plakat. A nič. Nič od tega. Dneve in dneve so hrvaške smučarke v oglasih pozivale ljudi, naj vendarle pridejo na tekmo, a naj se obnašajo spodobno. Pa so se. Navijaška masa je bila tako zlikana in popolna, da je bila dolgočasna. Dodobra založeni s sponzorskimi navijaškimi rekviziti (piščalke, navijaški baloni, zastavice s kockicami in Janico) so vzorno ter disciplinirano navijali za vse tekmovalke. Resno. Seveda bolj glasno za svoje. Med zelo priljubljenimi je bila tudi Veronika Zuzulova iz Slovaške, verjetno zato, ker je govorila mešanico slovaščine in hrvaščine. Edinkrat, da so se zasvetile bakle, je bilo v drugem teku ob smučanju Nike Fleis. Edinkrat, da je navijaška masa odstopila od idealne smeri, je bilo v trenutku odstopa Janice. Ker gledalci niso imeli pregleda nad celo progo, jih večina prvi trenutek prav zares ni dojela, da se je zgodila nacionalna katastrofa in je Janica odstopila. Zato so se še kar drli in tulili (to so namreč kot Pavlovi psi počeli vedno, kadar je komentator omenil Janico ali Ivico). Tako da čisto zares v gozdu na Sljemenu ob odstopu Janice ni nikoli nastala tista zlovešča tišina in iz grl navijačev se ni zaslišal vzajemni zaprepaščeni AAAHHHH! Čeprav je bil to ključni dogodek transformacije Hrvaške v smučarsko nacijo. Zakaj? Hrvati prav zares niso bili smučarski narod, ker so slavili le dva junaka: Janico in Ivico. Za Hrvate do preteklega četrtka smučanje ni bilo smučanje, temveč kosteličenje. Vse od začetka priprav na tekmo na Sljemenu so se obnašali tako, kot da je dejstvo, da bo tam zmagala Janica. Ker če je na svetu Bog in Marija v Međugorju, mora na Sljemenu zmagati Janica. In pri tem pozabili, da je smučanje vseeno šport, sestavni del športa pa so neuspehi. Torej bi ob izpadu nacionalne šampijonke upravičeno odreagirali fuzbalersko in znoreli in zažgali in razbili vse, kar bi se razbiti dalo. Toda v drugem teku se je izkazalo, da še vedno navijajo za prav vse tekmovalke in da so poleg Janice odkrili še druge hrvaške smučarke ter da so sedaj one postale center navijaške evforije. Naredili so izpit. Dokazali so, da so sposobni navijati za vse tekmovalke in da je najhujši ekces, ki se lahko zgodi na tekmi, to, da kakšne mulček, ki se driča po hribu, zruši kakšnega od gledalcev.