Nismo le poročevalci iz državnega zbora nostalgiki. Tudi med poslanci jih je kar veliko, ki se jim kolca po dobrih starih časih, le da jim pogled uhaja precej daleč nazaj v socialistične čase. Ne le da bi vse urejali - tako kot pred desetletji - s "pomočjo" države. Poslancu ljudske stranke in raško-framskemu županu Antonu Bergauerju se je stožilo celo po predsednikih republiškega izvršnega sveta, ki so imeli redne sestanke z občinarji. Zdaj se županu zdi zamalo, da jih Drnovšek ni niti enkrat v tem dveletnem obdobju sklical in rekel: "Fantje, povejte, kako ste kaj zaštartali te nove občine!" Njegovega poslanskega in strankarskega kolega iz Črnega Grabna (pri Trojanah) Cirila Smrkolja obujanje spominov sicer ni zaneslo tako daleč nazaj, vendar iz rok ni izpustil priložnosti, da državljanom - ti so tokrat lepo doma v copatah pred televizijo lahko poslušali in gledali, kako je nekdanja prava opozicija in tudi tista, ki je bila v vladi, v prah mlela Drnovškovo zgodbo o uspehu - ne bi nanizal lepega števila vladnih grehov. Recimo, Slovenija je hudo zaraščena, v šestih letih imamo 40 tisoč krav manj, "trendi odkupnih cen" v zadnjem obdobju ne rastejo več, prekupčevalci svobodno tržijo kmetijske pridelke v slovenskem prostoru... Vse to je seveda hudo narobe, toda to ni še nič v primerjavi z Drnovškovim obnašanjem, se je živo spominjal nekaj časa v Sao Paulu živeči (kasneje je doma prevzel družinsko kmetijo in tudi vodenje kmečkega sindikata) poslanec SLS Smrkolj. To je bilo takrat, ko so predsednika vlade neki četrtek v juniju 1993 ("z veliko odgovornosti") s traktorskim zaprtjem vseh mejnih prehodov (in je "bil v Slovenijo možen dostop samo po zraku ali morju") le prisilili v pogajanja. Toda kakšna pogajanja? Sramotna! Odposlanci protestnikov s Francem Zagožnom na čelu so sedeli v eni sobi, Drnovšek v drugi, gospod državni sekretar Valentinčič pa so bili za kurirja!