dozorelo in da zato ne bi več naplavljalo na površino takih modelov. Žal je vprašanje, ali ni eno in drugo v enaki meri zgolj pobožna želja. Politična zrelost – in tu zdaj govorim o zrelosti tako na strani strank kot volilcev – je dandanes bolj pomemben faktor za uspešnost na volitvah kot pa elementarna učinkovitost pri reševanju problemov. Zrelost je celo pomembnejša od dobre stare poštenost, ki sicer še vedno vžge, a je po eni strani še težje dokazljiva kot izprijenost. Po drugi pa je tudi sumljiva, ker si jo moraš sam pripisovati. A kaj je sploh politična zrelost? Preprosto, da neglede na vrednote, stališča in cilje, ki jih podpiraš – bodisi kot politik ali kot državljan –, ostajaš v mejah etično korektnega in nekonfliktnega ter odločnega, a tolerantnega. Če tako pogledamo, se ne zdi več nenavadno, da so LDS in njihovi sopotniki že tako dolgo na oblasti. Razlog ni ta, da bi bili bolj sposobni in pošteni ali da bi uveljavljali sprejemljivejše, modernejše vrednote. So pa nedvomno politično zrelejši – in to pomeni, da ne zapravljajo zaupanja po nepotrebnem z eskapadami, kakršne si tako rada privošči opozicija. Opozicija bo prava opozicija takrat, ko se bo nehala obnašati kot opozicija. Butov problem pa je seveda v tem, da je v vladi – in da se obnaša tako, kot da si to zasluži.