A vendar se je v podobi koga drugega kot Berlusconija našel nekdo, ki se je odločil celo za precej več. Ronaldinhu je resda namenil novo vlogo, toda ta je od tiste v prejšnjem tekmovalnem obdobju še precej bolj pomembna. V nenavadnih okoliščinah se je odločil prodati svojega najboljšega nogometaša madridskemu Realu, krivde za neuspehe ter za slabe Brazilčeve nastope je zvalil na po novem trenerja Chelseaja Carla Ancelottija in zdaj že občasnemu članu selecaa v roke porinil ključe vseh najpomembnejših rdeče-črnih vrat. Prvemu operativcu Adrianu Gallianiju, marioneti - tako se vsaj zdi za zdaj - na položaju trenerja Leonardu ter ostalim nogometašem je položaj večkrat jasno predstavil, in čeprav ga med tistimi, ki smejo izražati svoje mnenje, ne podpira praktično nihče, Berlusconi pri svojem vztraja tudi v javnih nastopih. Napoveduje atraktivno igro in odlično sezono, pri tem pa vedno znova zavrača nakup okrepitev in poudarja Ronaldinhevo vrnitev med najboljše svetovne nogometaše. Vrnitev, na katero v tem trenutku - ne da bi želeli soditi prehitro - ne kaže praktično nič. Že res, da je Berlusconi pred uvodno pripravljalno tekmo v nedeljo proti Vareseju v slačilnici organiziral pravo farso v podobi Brazilčeve prisege; soigralcem in vodstvu kluba je zvezdnik obljubil športno življenje, trdo delo in dobro igro. Toda ob odvečnih kilogramih in še vedno težkih nogah, ki smo jih lahko videli tudi prav na tej tekmi, se res zdi, da bo na žalost Milana ter njegovih navijačev ostalo zgolj pri besedah. In to kljub temu, da ima don Silvio na svoji strani adut, precej močnejši od njegovih želja in ukazov. Svetovno prvenstvo gor ali dol; naj si Ronaldinho še tako močno želi na njem nastopiti za svojo izbrano vrsto, pričakovanje, da bo v prihajajoči sezoni eden glavnih akterjev na evropski sceni, v naših očeh ostaja stava tega poletja.