Ples je bil v salonih enega najboljših berlinskih hotelov. V garderobi se je trlo ljudi, garderoberke so sprejemale oblačila in jih odnašale kakor speče otroke. Lužin je dobil čeden kovinski žeton. Opazil je, da ni žene, a jo je brž našel: stala je pred ogledalom. Kovinsko ploščico je položil na plitvo jamico njenega enakomerno napudranega hrbta. "Brrr, zebe!" je rekla in stresla z lopatico. "Pod roko, pod roko," je rekel Lužin. "Vstopiti morava z roko pod roko." Tako sta tudi vstopila. Lužin je najprej zagledal taščo, pomlajeno, zardelo, s prekrasno, iskrečo se rusko avbo. Prodajala je punč in prileten Anglež (prišel je kar dol iz svoje sobe) se je hitro opijal, medtem ko se je s komolci opiral na njeno mizo. Na drugi mizi poleg raznobarvno osvetljenega božičnega drevesa je bil kup srečelovskih dobitkov: postaven samovar z rdeče-modrimi odsevi na strani, ki je gledala k drevesu, punčke v sarafanih, gramofon, likerji (darilo Smirnovskega). Na tretji mizi so bili obloženi kruhki, ruska solata, kaviar - in prelepa svetlolasa dama je nekomu vpila: "Marja Vasiljevna, Marja Vasiljevna, zakaj ste spet odnesli? Saj sem vas prosila ..." "Lepo pozdravljeni," je rekel nekdo zraven in žena je dvignila roko, zvito kot labodji vrat. V naslednjem salonu je že igrala godba in med mizicami so se prestopali in vrteli plesalci; nekdo se je s hrbtom zaletel v Lužina, da je ta zastokal in se umaknil. Njegova žena je izginila; pogledoval je, kje bi bila, in se vrnil v prvi salon. Tu je spet pritegnil njegovo zanimanje srečelov. Vsakič je plačal marko, segel z roko v škatlo in izvlekel v cevko zvito srečko. Med smrkanjem in šobljenjem je dolgo odvijal cevko in ker ni našel notri nobene številke, je pogledal, če je ni na drugi, zunanji strani (odvečno, a zelo običajno iskanje). Naposled je zadel otroško knjigo, Maček Muri ali nekaj takega, in ker ni vedel, kaj naj z njo, jo je pustil na neki mizici, kjer sta polna kozarca čakala, da se vrne plesalski par. Mahoma so mu gneča, vrvež in hrupna glasba začeli presedati, poleg tega se ni imel kam deti in najbrž so ga vsi gledali in se čudili, da ne pleše. V odmorih med plesi ga je žena iskala v drugem salonu in ob vsakem koraku so jo ustavljali znanci. Plesa se je udeležilo veliko ljudi; med njimi so bili tuj veleposlanik, ki so ga privabili z veliko težavo, znamenit ruski pevec in filmski igralki. Pokazali so ji njihovo mizo: ženski sta se prisiljeno smehljali, njuni spremljevalci - trije rejeni moški režisersko-poslovne baže - pa so delali "ccc", tleskali s prsti in zmerjali bledega, potnega strežaja zaradi počasnosti in nerodnosti. Eden od trojice moških se ji je zdel še posebej zoprn: tisti z belimi zobmi in žarečimi rjavimi očmi, ki je, potem ko je opravil s strežajem, začel na ves glas nekaj pripovedovati in vpletati v ruščino najbolj prostaške nemške besede. Na vsem lepem ji je postalo hudo, ker so vsi gledali le ženski iz filmskega sveta, pevca in veleposlanika, nihče pa očitno ni vedel, da se je udeležil plesa šahovski genij, čigar ime je bilo v milijonih časnikov in čigar partije so veljale za nesmrtne. "Z vami se da plesati z neverjetno lahkoto. Plesišče je tu dobro. Oprostite. Grozna gneča je. Izkupiček bo velik. Tale je s francoskega veleposlaništva. Z vami se da plesati z neverjetno lahkoto." S tem se je pogovor navadno tudi končal, z njo so radi plesali, niso pa vedeli, o čem bi se pravzaprav pogovarjali. Prav čedna, a dolgočasna ženska. In ta čudna poroka z nekim neuspelim glasbenikom ali nekaj takega. "Kako ste rekli? Nekdanji socialist? Šahist? Ali zahajate k njima, Oleg Sergejevič?"