Liza mu je še večkrat prišla na misel. Bolečina je še vedno glodala v njem, a vendarle je čutil, da bo nekoč pojenjala. Sam pri sebi je opazil, da rad pogleda tudi po drugih ženskah, tudi po svojih sodelavkah, od katerih so bile nekatere prav čedne in postavne. Rad se je pogovarjal z njimi, koliko je bilo sploh možnosti za to, predvsem po končanem delu, ko so se te mrtve sohe nenadoma spremenile v živa človeška bitja, posebno doživetje pa mu je bilo prvomajsko slavje, ki ga je bil pripravil njihov sindikat.