Meri ga je zagledala, ko je stala pred semaforjem, ravno toliko časa je imela, da ga je po žensko ocenila, zdel se ji je prav čeden in postaven, četudi se ji je peklensko mudilo in tudi sicer ni nikoli ustavljala štoparjem, jo je ta mladenič neverjetno privlačil, v delčku sekunde ji je sinilo, da bi ji bil lahko poleg prijetne družbe v kritičnem trenutku za dragoceno pomoč. Medtem ko so avti drug za drugim švigali mimo, je gospodična sunkovito zavrla in počakala, da pride štopar do nje, gospodič je ležerno odprl vrata, se rahlo presenečen zagledal najprej vanjo in potem v njen globok dekolte, požrl slino in jo vprašal: »Greste v Ljubljano?« In hip za tem: »Lahko prisedem?« Seveda, si je mislila, zakaj bi sicer ustavila, buček. Bogdan, tako se je predstavil, je rahlo zažvižgal in se pogreznil v prijetno hladen usnjen sedež. Taka mrha, pa takle avto. Ta pa mora imeti bogatega papana? Peljala sta se po obalni dvopasovnici, nato po stari cesti proti prestolnici. Meri je vsake toliko grobo pritisnila na plin, da je motor kar zapiskal in z veseljem sprostil svojih tristo vražjih konjičev, mladeniča je nekajkrat dobesedno prilepilo na sedež. Dama je bila divja voznica, ovinke je rezala krepko čez sredino in prehitevala tudi v ovinkih, bila je precej živčna in rahlo raztresena, opazil je, da včasih zaskrbljeno pogleduje v vzvratno ogledalo, potem, ko najbrž ni videla ničesar sumljivega, je spet stopila na plin, da sta kar poletela v naslednji zavoj. Bogdan jo je radovedno ocenjeval, z vse večjim občudovanjem se je pasel po njenih prsih in ozkem pasu, dolgih prstih, ki so stiskali rdeč volan, njene gole noge – uf – postajalo mu je vroče, predstavljal si je, kako jih razmakne ravno za toliko, da njegova levica smukne noter, v tisto vročo črno goščo. Kot, da bi vedela, kaj se mu mota po glavi, si je z jezikom čutno obliznila ustnice, da ga še malo vzburi, potem si je šla z roko od prsi k bujnim bokom in dalje, nenadoma ga je prijela za nogo in vanjo zapičila svoje dolge nohte. Mladeničeve mišice so trznile in se napele, četudi je bil po naravi dokaj umirjen tip, se je ob tem gibu do konca razburil. Začel se je tresti in potiti, ves zaripel je bil v obraz, njegov tiček se je napel in nakuhal, četudi bi moral, ga ne bi več mogel ukrotiti. Vedel je, da poti nazaj ni več. Odpel je zadrgo in ga korajžno izvlekel ven, zdaj je zažvižgala Meri, res je imela kaj videti. Dala je nogo s plina – tisti trenutek se je vsem bogovom zahvalila za avtomatske prestave in z desnico grobo naskočila to trdo salamo. Bogdan je zaprl oči in bledel, začel jo je rotiti, naj zaboga že ustavi, zapelje na samotno potko, kamorkoli, samo, da bo – ja, da ga bo zapičil, vtaknil, namočil. Takoj ko je ustavila, jo je silovito povlekel nase, ji vmes slekel hlačke, potem pa svoje razbeljeno orodje histerično zarinil v njeno vročo muco. Zibala sta se gor in dol, bilo jima je lepo za znoreti, Meri mu je z nohti delala krvave stezice po hrbtu, bolečina ga je še huje vzburjala, bil je čisto pred tem, da eksplodira, ljubica je ta čas z glavo divje udarjala po njegovih prsih, ko so se divje odprla vrata in je kosmata roka lopnila po njima. Z druge strani je zaorala še ena in nato še ena: »Ti boš z mojim avtom frajerje kupovala…« In je spet padalo.