'Doktor Valentine se je odzval na čuden način. Sploh je doktor Valentine nenavaden mož. Videza je markantnega, vendar zelo inozemskega. Je še mlad, vendar nosi oglato brado; njegov obraz pa je zelo bled, grozljivo bled in grozljivo resnoben. V očeh ima neko bolečino, kakor da bi moral nositi naočnike ali kakor da ga od razmišljanja glava boli; je pa prav čeden in vedno zelo formalno oblečen, s cilindrom in s temnim plaščem in z majhno rdečo rozeto. Drži se nekam hladno in vzvišeno, in če se zastrmi vate, postaneš kar živčen. Ko ga je oni tako obtožil, da se je preimenoval, je samo gledal kot sfinga, potem pa se je malo posmejal in rekel, da Američani menda, kar se tiče imen, pač nimajo kaj spreminjati. Tedaj, se mi zdi, se je razjezil tudi polkovnik in je zdravniku namenil kopico jeznih besed; še toliko bolj jeznih spričo pretenzij, ki jih goji doktor glede svojega bodočega mesta v polkovnikovi družini. Pa meni se to ne bi zdelo ne vem kakšna reč, če ne bi bilo nekaj besed, ki sem jih po naključju prestregel pozneje, popoldne pred tragedijo. Ne bi jih rad preveč raznašal, kajti besede niso bile tiste vrste, da bi si jih človek v normalnih okoliščinah želel ujeti na uho. Ko sem se s svojima spremljevalcema in s psom odpravljal proti izhodu s posestva, sem zaslišal dva glasova, ki sta mi povedala, da sta se doktor Valentine in gospodična Druce za hip umaknila v senco za hišo, v kotiček zadaj za vrsto cvetočih grmičev, in se pogovarjata v strastnem šepetu - tu pa tam še skoraj s sikanjem; tu ni šlo samo za ljubezenski zmenek, ampak tudi za ljubezenski prepir. Rečí, kakršne sta si izrekala, ne bi šel nihče ponavljat; ampak glede na to, za kako žalostno zadevo gre, se čutim primoran povedati, da sta več kot izrekla besedico "ubiti". Pravzaprav se je slišalo, kot da bi ona rotila njega, da naj nikar nekoga ne ubije, ali pa je govorila, da še takšna provokacija ne more opravičiti uboja; vsekakor so slišati to preveč nenavadne besede, da bi jih namenjal gospodu, ki se je oglasil na čaju.'