O komplementarni komunikaciji pa govorimo, kadar komunikacija temelji na različnih socialnih statusih in vlogah (na primer: gospodar – hlapec, učitelj – učenec, zdravnik – pacient). En partner zavzema superiorni, nadrejeni položaj, drugi pa je v inferiornem. Ibid., str. 26. Watzlawick opisuje imeniten primer navidezno simetrične komunikacije, ki pa je v resnici skrajno komplementarna – neenakopravna. »V ustanovah, ki se imajo za poklicane obravnavati duševna stanja, se zlahka uveljavlja taka taktika. Tako imenovanemu pacientu na primer damo na voljo, da se po svoji presoji odloči, ali bo sodeloval na skupinskih sestankih ali ne. Če hvaležno odkloni, ga bomo prosili, naj nam resno pomaga in razloži svoje razloge. Kar potem reče, je razmeroma vseeno, saj je to vsekakor manifestacija njegovega odpora in tako tudi bolezni. Edina alternativa, ki mu ostane, je potemtakem sodelovanje pri skupinski terapiji, vendar ne sme dati vedeti, da mu nič drugega ne preostaja, saj bi to, če bi tako videl svoj položaj, spet pomenilo odpor in nezmožnost uvida v lastno situacijo. Mora torej »spontano‘pristajati na sodelovanje, obenem pa s svojim sodelovanjem priznava, da je bolan in da potrebuje terapijo. V velikih družbenih sistemih z značajem norišnice je ta metoda znana pod nespoštljivo – reakcionarnim imenom »pranje možgan‘.« Watzlawick, Da bi lažje bili nesrečni, str. 45.