Tudi če definiramo tretman zelo široko, je zapor specifično psihološko okolje, ki vpliva na obsojenega. Premišljujemo lahko o tem, kako zmanjšati škodljive vplive zapora, in o tem, kako bi lahko med prestajanjem kazni obsojenec kaj dobrega dobil. Čeprav zapor povzroči stresno situacijo, ni nujno, da bi bil škodljiv in destruktiven. Lahko ponudi prijetno, konstruktivno izkušnjo, tako, ki zdravi (Toch uporablja izraz »healing«, kar je manj kot zdravljenje v medicinskem pomenu). S tem omogočamo tudi osebno rast, kar je sicer težko, ni pa nemogoče. Če temu rečemo tretman, ni potrebno, da bi ga povezovali z nenormalnim, s posebnimi potrebami po podpori ali po obravnavi kriminalnih nagnenj. Gre le za preučevanje vpliva vsakega zapora na posamičnega obsojenca z negativnimi in pozitivnimi posledicami, pri čemer krepimo pozitivne. Ibid., str. 129–130. O perspektivah tretmana Toch pravi, da so nasprotja v razumevanju očitna. Čas in tehnike vedenjske modifikacije so prinesle razprave o pranju možgan, psihokirurgiji, električni stimulaciji možgan, psihotropni medikamentozni terapiji in averzivni terapiji z visoko električno napetostjo. Pri vseh žolčnih razpravah o prednostih in zlorabah tretmanske ideologije in prakse pa so le redki nalili čistega vina z iskanjem odgovorov na vprašanje, kaj se v resnici dogaja v zaporih.