A Švabi so jesenski del prvenstva odigrali na krilih enega od odkritij letošnje sezone, mladega nemško-španskega napadalca Maria Gomeza, ko se je ta huje poškodoval in so Stuttgartu vsi po vrsti napovedovali zaton, pa je četa trenerja Armina Veha stopila skupaj in se odločila izkoristiti priložnost. Čeprav so se dvakrat znašli v navidez izgubljenem položaju (enkrat si je zavidljivo prednost nabral Werder in enkrat Schalke), so se v mestu Mercedesa očitno odlično zavedali pomanjkljivosti kandidatov za naslov - šibkosti pred sezono prvega favorita Bayerna, težav s konstantnostjo na papirju glavnega tekmeca Bavarcev Werderja ter strahu Schalkeja pred vnovičnim neuspehom - in so v zaključna meseca krenili z mislijo na prvi naslov po letu 1992. Do zadnjega kroga so nanizali sedem zaporednih zmag in se na prvenstveni lestvici prebili na prvo mesto, če je ta podvig presenetil marsikoga, pa ni prav nikogar presenetilo, ko je Stuttgart prednost v soboto uspel ubraniti. Zadnji krog se za Švabe sicer ni začel najbolje, saj so se na domači tekmi proti Energieju znašli v zaostanku, praktično istočasno pa je Schalke proti Arminii povedel že z 2:0 in na navidezni lestvici prevzel vodstvo, toda že kmalu so se stvari postavile na svoje mesto. Že v 27. minuti je v Stuttgartu izenačil Thomas Hitzlsperger - če bi se tekma končala z remijem, bi moral Schalke za osvojitev naslova Arminio premagati s štirimi zadetki razlike -, da navijači modrih iz Gelsenkirchna le ne bi preveč upali, pa je v 63. minuti poskrbel Sami Khedira. Stuttgartu je pri tem ustrezalo tudi dejstvo, da je Energie igral brez pravega motiva in se je kmalu pridružil prazničnemu odštevanju, a vseeno je bilo treba zdržati do konca in Vehovim varovancem je to uspelo brez posebnih pretresov. Veliko slavje se je lahko začelo in ne bi nas presenetilo, če traja še vedno.