Kje bi lahko iskali skladateljevo veličino, se sprašuje Mihevc. Vsekakor je treba začeti v času, ko se je Kozina odločil nadaljevati študij na Dunaju. Tam je na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost diplomiral iz kompozicije. »Takrat je bila na vrhuncu tako imenovana druga dunajska šola in eden izmed treh njenih najpomembnejših protagonistov, Alban Berg, ga je pogosto prijateljsko vabil v goste. Kozina je zelo dobro spoznal to glasbo in jo tudi razumel. Vendar je hkrati uvidel, da uporaba dvanajsttonske tehnike vodi v slepo ulico. In to je bil sposoben priznati več desetletij pred drugimi skladatelji. Odmaknil se je od te smeri in poiskal svojo vizijo v okviru posttonalnega glasbenega stavka; iz njega je ustvaril samosvoj konglomerat akordov. S študenti smo na akademiji razčlenjevali njegov stil in ugotovili, da je zelo zahteven, medtem ko je bilo drugo dunajsko šolo veliko lažje razčlenjevati. Kako dobra je opera Ekvinokcij, lahko vidimo tudi po številu njenih glasbenih izvedb ali uprizoritev.« Libreto je nastal na podlagi istoimenske drame Iva Vojnovića, zgodba pa prikazuje življenje Dalmatincev in migracije v ZDA. Sicer pa je bila še dvakrat na novo izvedena v Ljubljani (1998) in Sarajevu, ljubljanska Opera pa jo je prikazala občinstvu v Moskvi, Leningradu, Kijevu, Pragi in Bratislavi ter Celovcu in Trstu.