Sledi še vrsta delovnih opravil in tehnoloških postopkov, najprej odiranje in potem razkosanje prašiča. Razvito, tudi veliko bolj higiensko obliko poznajo na tistih območjih Slovenije, kjer za to uporabljajo posebne mesarske stole. Najstarejši način razkosanja ali razrezanja prašiča je bil postopek, ko je zaklani in očiščeni prašič ležal na tleh, in sicer na trebuhu. Tako so najprej s sekiro zasekali po njegovi hrbtenjači in ga začeli odpirati na vrhu, ter nadaljevali. Na koncu postopka je ostala na tleh celotna prašičeva koža in na njeni sredini čreva, ki jih je bilo treba le še dvigniti in odnesti na kraj, predviden za čiščenje. Prav od čistosti črev je bila odvisna tudi kakovost klobas. Ko je prašič zaklan in kri prestrežena v skledi, je še danes navada, da klavcu (t. i. mesarju) in njegovim pomočnikom postrežejo z žganjem. Naslednja stopnja je malica, ki je v nekaterih krajih povezana z uživanjem pečene krvi, ponekod pa praženih jeter.