marcu nas je v okviru projekta »Beremo skupaj« (projekt vodi učiteljica Simona Kavčič na šoli 8 talcev že 10. leto zapored) obiskala znana slovenska pisateljica, pesnica in pripovedovalka pravljic 40-letna Anja Štefan. Učenci petih razredov smo v druženju z njo med drugim izvedeli, kako in kje nastajajo njene pravljice in kdo ji pomaga pri izboru zgodbic. Nadalje smo prisluhnili dvema za zdaj še neobjavljenima pravljicama: Hudič Lucifer in Steklena gora. – Ob koncu druženja pa smo gostji zastavili še nekaj vprašanj. Vemo, da je Astrid Lindgren živela v podobni hiši, kot jo je opisala v Piki Nogavički. Je bila vaša rojstna hiša tudi pravljična? Ja, živela sem v stari graščini nekdanjega italijanskega grofa Coroninija; v njej so uredili več stanovanj, in eno od teh stanovanj je bilo naše. Kdaj ste se odločili postati pisateljica, pesnica in pravljičarka? To se je kar samo od sebe zgodilo proti koncu mojega študija. Ali je za poklic pravljičarke potrebna kakšna posebna šola? Šole za poklic pravljičarke ni. Zagotovo pa človeku koristi znanje iz sorodnih področij. Recimo, študirala sem slovenščino, in poznavanje jezika mi zagotovo pomaga pri pripovedovanju. Kje iščete navdih za pravljice? Ja, v vsem, s čimer me obdaja življenje: doživljanje sveta, opazovanje tega, kar počnejo moji otroci; kaj najdem tudi med ljudmi, s katerimi se srečujem. Koliko svojih uspešnic že imate? Ja, to morajo drugi presoditi.