Miklavž se je resno pripravil. Predšolskih otrok, med katere je bil pri uri verouka povabljen kot Miklavž, ne gre podcenjevati. Biti je treba pozoren na najmanjše podrobnosti, kot je lahko izdajalski poročni prstan pod prosojno belo rokavico ali elastika, na katero je napeta brada, pa se izmuzne izza ušesa. Sicer če se po nerodnost primeri kaj takega, je z dobro besedo moč najti pot iz precepa. Otroci namreč vseeno vidijo to, kar želijo videti – Miklavža. In ko vstopi Miklavž v pravšnji opravi, so skrbi odveč. Kako otrokom zažarijo oči, kakšno neizmerno pričakovanje sije iz njih. In gre kar samo od sebe. Zapojejo, sprašujejo in poslušajo. O šibi, ki naj jo Miklavž še prinaša – toda, ali naj izpraši hlače ali je dovolj, če je le zataknjena na vidnem mestu, kot klic k poslušnosti, vzpodbuda k prepoznavanju med dobrim in zlim? In kaj so v tej zgodbi parkeljni, podoba česa? Teme, ki jo le dobrota more razsvetliti? Eno je jasno. Ko Miklavž povzdigne svoj glas, parkeljni obležijo v krču strahu. Čemu služi in kaj prinaša molitev – ne kot pokora, ampak kot orodje umirjanja in govorice srca v prepoznavanju dobrega? Zdi se, da jih tisto o darilih še najmanj zanima. Je napačno ocenil? Sprašujejo in iščejo nekaj več, kot pa obljubljajo pričakovane igrače. Je to varnost v skrivnosti Miklavževega poslanstva? Kaj že slutijo resnico, da je Miklavž brez njihovih staršev povsem brez moči? Le-ti sedijo zadaj za njimi, zato spregovori še njim. Naroča jim, naj mu prihodnjič tudi oni pišejo. Zaprosijo naj darove potrpežljivosti, razumevanja, pozornosti in ljubezni do svojih otrok. Tistega, česar se ne da kupiti, in je zato najdragocenejše. Tistih darov, ki jih položijo v otroke, da jih spremljajo skozi vse življenje… Zaključuje in umirja živžav, skupaj zmolijo še k angelu varuhu, in ko se poslavlja, ga spremlja prešerna pesem. Pred vrati stoji ena od medicinskih sester Doma Marije in Marte. Še varovance doma naj bi obiskal, ko je ravno pri delu. Vstopi tedaj Miklavž v sobo, v njej že leta leži nepokretna gospa devetdesetih let. Pogleda se srečata, dolgo se zreta. Miklavž iztegne roko, njena dlan je topla in tako krhka. Držita se brez besed. Pa saj jih ni bilo treba, vse so povedale njene oči, iz katerih so privrele solze. – Tisti večer je v slabi uri potegnil lok. Od razigranega otroštva do pozne jeseni življenja, v njegovem najžlahtnejšem – v slutnji tistega več, kot morejo videti oči. Tudi letos se mu je zdelo za malo, ko so trgovci potisnili Miklavža v druščino dobrih mož, ki kupuje jo v trgovskem centru na robu mesta, če se le da v nedeljo; takrat je namreč ceneje. In ni se vznemirjal; je pa raje prisluhnil pismom staršev, ki so do kraja vsi želeli, da bi Miklavž trosil predvsem tisto najdragocenejše. Jan Mihevc