Moralno podprt od Jelinčiča sem okoli druge ure popoldne hitel od slovenskega mejnega prehoda proti mostu, dohitevale pa so me proti zahodu plapolajoče slovenske zastave, karantanski panterji in domoljubni transparenti Stranke slovenskega naroda ter Zavoda 25. junij. Šli smo na most: Joško Joras, Marjan Podobnik, Danijel Starman, Mihael Jarc, poslanec Maučec in druge ugledne osebnosti naše politike so korakale na čelu, sledili pa so jim mladi fantje, ki so v njihovih črnih majicah in balin frizurah dajali vtis, kot da so prišli s predvojaške vzgoje, in ljudje, ki bi jim lahko bili dedki ter babice. Tudi v narodno nošo odeti harmonikar je bil med nami. Pred mostom se je gruča razdelila na dvoje, ker smo morali obiti Jelinčiča in njegovo skupino – ko sem brzel mimo njega, je Zmago ravno dvigal kozarec z refoškom, potem pa je ostal nekje za prvo linijo in se v soboto za vedno izgubil. Medtem se je čelo kolone nenadoma ustavilo, pot ji je zastavil kordon hrvaških policistov, ki so se razporedili na levem bregu, za njimi pa so pritekli specialci s čeladami in ščiti. Naše na čelu smo tisti zadaj potiskali naprej, Hrvati pa so jih potiskali nazaj. Nastala sta gneča in prerivanje, slišali so se žvižgi in protesti. Povzpel sem se na ograjo med naše topničarje, vendar je množica nevarno vzvalovila in grozila, da bo artilerce pometala v reko, zato smo hitro poskakali na trdna tla. Taktični umik fotoreporterjev in kamermanov je povzročil še dodatno prerivanje. Kmalu za tem se je iz prvih vrst izvlekel naš borec, ki je za sabo vlekel 10-letnega sina prestrašenega obraza. Zaprepadeni smo izvedeli, da so ga Hrvati zbrcali, otroka! Marjan nas je pozival k miru in dostojanstvu, a mi smo spregovorili. Toliko Štajercev verjetno še nikoli ni stalo na mostu čez Dragonjo, Primorca s pedigrejem pa nikjer nobenega. »Čuj, ti, ni se ti treba bat, saj ne bom prišo k tebi na morje!« je ob meni hrvaškega sovraga miril Mariborčan. »Glej, kake uniforme majo, črne ko ustaši. Kaj si ti nor!« je bil presenečen njegov sonarodnjak. Ker sem ocenil, da bi mi v grozečem spopadu z ustaši lahko zmanjkalo prostora, sem se umaknil nazaj čez most, kjer je bilo za komolce več prostora, ozračje pa bolj pomirjujoče. »Mala terasa, bela Ljubljana…« je prepeval zvočnik na kamionu, ki je organizatorjem shoda služil kot tribuna, z mostu pa je že odzvanjala tista ponarodela o lepotah Slovenije. Vnela se je pozicijska vojna, med katero je naša stran čvrsto branila osvojene pozicije. Analizirali smo položaj in prerazporejali sile. Ko se je pokazalo, da naša navzočnost ni več nujno potrebna, je Kopitarjeva 1. četa pospravila beležnice in se odpravila na kosilo. Itak smo že na debelo zamujali…