Đole je vedno intenzivno vdihoval ozračje, v katerem je ustvarjal, in ga med izdihom izlival v pesmih. Ko sta bila bratstvo in enotnost še dovolj trdna, je vdihaval le ljubezenske bolečine ter pel o njih. Z leti pa je bilo vedno teže spregledati, da se kuha nekaj usodnega. Samo da rata ne bude, je izdihnil konec osemdesetih. Medtem ko so navadni Jugoslovani z Đoletovo pesmijo preganjali vojno, so jo politiki kuhali. Njihova igra mu je bila vedno manj všeč. To je vedno glasneje razglašal v duhovitih, a ostrih komentarjih na koncertih. Vojne ni mogel preprečiti ne s pesmijo in ne s politično obarvanimi komentarji. Zato Samo da rata ne bude ne izvaja več. Ne bi imelo smisla, meni. Njegovi pozivi k miru v osemdesetih niso zalegli, zato si na albumu Devedesete, ki ga bo predstavil v Križankah, ne dela več utvar, da ljubezen lahko spreminja tok zgodovine. Z novega albuma bo tako veliko bolj kot: Nedostaje mi naša ljubav, mila... ostalo v spominu: Ma, jebite se, Devedesete, vas mogu jedino psovati... Đoletu na koncertih vedno uspe pripraviti celo dvorano do kolektivnih pevsko-čustvenih izlivov. Njegovi trenutni občutki, kot kaže na zadnjem albumu, so precej grenki. Kdor bo 26. maja v Križankah, bo najbrž sam okusil, kako je še tako kisla limona lahko sladka, če jo postreže Đorđe Balašević. V pesmi Sevdalinka bo kislo navrgel, da sveta ne more rešiti s pesmijo. Poslušalci bodo sladko odvrnili, da je dovolj že, da jim ga polepša.