Verjetno roman ne bi sprožil tolikšnih polemik, če Palestinci v njem ne bi bili predstavljeni kot ljudstvo, ki se pred ameriškim orožjem v rokah Izraelcev brani le s kamenjem, kakšno manj nedolžno dejanje pa gre pač pripisati njihovi izjemni obupanosti. K črno-beli sliki »romanesknega sveta« zato ne pripomore kaj dosti avtoričina izjava, da je pri pisanju zaradi časovnega roka dala čustvom prednost pred razumom, med ustvarjalnim aktom pa jo je ves čas navdihovala palestinska glasba. Randa Ghazy se pred očitki nekaterih razžaljenih bralcev brani s parolo, da je roman poziv k miru in da je v njem želela razkriti tragično usodo Palestincev. Ta je seveda žalostna in tudi z razkrivanjem ni prav nič narobe. Prav tako zdaj 16-letni Ghazyjevi v romanu ne smemo zameriti mestoma jenjajoče pripovedne moči, malo bolj premišljena bi lahko bila le v svojih izjavah za medije, sploh če so, kot je prepričana, vsi po vrsti proizraelsko naravnani. No, dopustiti velja tudi možnost, da je Randa s svojimi mislimi preprosto visoko nad pritlehnimi podtikanji o antisemitskem pisanju in se s z umetniškega panteona svarilom pred »neracionalnimi izjavami« le vzvišeno nasmiha.