»Seveda govoriva o istem sadežu. Tedne in tedne sem se basal z njim in je res genialen. Torej, če ga utrgaš ob pravem času, ko še ni dozorel, še ne razvije svojega problematičnega vonja, okus pa je, tako kot sem ti rekel, identičen kostanjevemu, še spečeš ga lahko …« je začel razpredati, sama pa sem si živo predstavljala, kako zaradi svoje nostalgije in domotožja, ker je spet enkrat preskočil jesen v Ljubljani, prepričuje »uboge« domačine, kjer koli je že bil, da naj pozabijo na tradicijo in naj se raje na zanje popolnoma nov način lotijo tega sadeža.