»Od nekdaj sem hrepenela po očetu, ki bi skrbel zame, me objel in hodil z menoj. Ker je to ostala neizpolnjena želja, sem bila vse otroštvo jezna. Na ta svet nisem prišla na lahek način. Bog me je opozoril, da ne bom imela lahkega življenja.« Babica Rita je znala izgubo očeta in vse telesne preizkušnje obrniti sebi v prid. Skoznje je usmerila vse svoje sile zdravljenja in izboljšanja življenja. »Bog je rekel, da je vsega na pretek. Edini način, da pridemo kam naprej, je, da odpuščamo. Če bomo gojili negativna čustva, nam bo to povzročilo raka ali kako drugo bolezen. Pozdraviti se moramo zaradi vsega stvarstva, ne le zaradi nas samih. Pozabili smo, kdo smo, in to nas peha v bolezen.« Babica Rita razlaga dalje: »Bistveno je, da si dopustimo vedeti to, kar vemo, ne pa, da se samo ženemo za vsem. Če si preveč krčevito želimo postati nekaj drugega, prepogosto ne vidimo tistega, kar si zares želimo, čeprav imamo to pred nosom.« Starešine so učili tudi, kako je treba paziti, da ne postanemo miselni stroji ali da se preveč ne predamo čustvom. So ljudje, ki samo mislijo in izključijo čustva, in so taki, ki so preveč čustveni in nepremišljeni. Vsako pretiravanje škodi. Otroke že od mladih nog učimo, naj premislijo o tem, kar občutijo. In kadar kaj občutijo, naj bi o tem tudi razmislili. »Otroke doma učimo olike,« pripoveduje babica Rita. »V naši kulturi pa olikanost pokažeš s tem, da ne sprašuješ preveč. Starejši so nam dopovedovali, da moramo tiho prisluhniti, pa bomo izvedeli odgovore na vsa vprašanja. Morda ne takoj, ampak čez leto dni. Tudi prav. Odgovor bo prišel, ko ga bomo potrebovali. Tako dobro so nas naučili poslušati in ne prekinjati sogovornika, da tega še danes ne znam. Vedno pozabim kaj vprašati. Toda danes mlade spodbujam k spraševanju. Prepričana sem, da se tudi tako učijo.« K babici Riti se navadno zatečejo neozdravljivo bolni, tisti, ki nimajo več kam. Svoj način zdravljenja takole pojasnjuje: »Skrivnost je v tem, da ničesar ne vem. Vem samo to, da sem Rita Pitka Blumenstein, vaša prijateljica, da nisem ne bolna ne žalostna ne jezna. Kaj pa vi?«