Medtem so se zadeve zakuhale še pri treh Gabrovih tovariših. Če je Bandelj že na parlamentarni natezalnici in ko obrambni stolček zaseda že odstopljeni minister, je za zdaj o zunanjem Frlecu, ki ga je resnici na ljubo s podpisom proti jedrskemu orožju najbolj zavozil, še vse tiho. In če opozicija iz povsem konstruktivnih razlogov še lahko tu pa tam podpre kakega navadnega ministra, je za obrambo treh državotvornih odgovorna le vladna koalicija sama. Že zaradi lokalnih volitev, ki bolj kot vse druge šlamastike povzročajo vrenje v političnem kotlu, bi pričakovali, da se bo vlada hitro, trdno in jasno postavila, da prepreči javno pranje bolj ali manj umazanega perila. Kje pa! Javni razpis za vsestransko mešetarjenje je povsem odprt, in z vlado nasploh in ministrstvi posebej se baranta na vse strani tako, kot da partnerjev ne zavezuje nikakršna koalicijska pogodba. Ko bi ustavno sodišče ali kdorkoli drug zakuril pod političnim termometrom v kaki obmejni in narodnostno mešani občini, v Alzaciji denimo, bi se vsi potrudili, da neprijeten položaj ne bi prerasel v kaj hujšega, in razen posebne vrste skrajnežev ne bi prilivali olja na ogenj. Še zlasti bi se vzdržali vsake vrste namigovanj, da je obstoj manjšine poseben varnostni problem. Niti slučajno jim ne bi prišlo na misel, da bi se kočljivega vprašanja lastnine nepremičnin na takem območju lotili kar z javnim obtoževanjem in natolcevanjem, in to še s pomočjo kakih tajnih dokumentov, ki bi dokazovali, da razmerje med manjšino in njeno matično državo do potankosti spremljajo državne tajne službe. Pri nas je drugače. Že ustavni sodniki so si v obrazložitvah privoščili priznanje, da niso odločili po ustavi in zakonu, ampak na osnovi strahu pred ogroženostjo obmejnega pasu. Potem je bil vržen na mizo še papir, ki razkriva podatke, zbrane s pomočjo vohunske dejavnosti države na obeh straneh meje. In prav v trenutku, ko je povsem jasno, da je nakup nepremičnin v skladu s španskim kompromisom in splošnimi evropskimi normami nujno takoj zakonsko urediti, je strankarstvo slovensko javnost znova začelo obdelovati s prastrahovi. Vse evropske države so prosti nakup nepremičnin opremile s takimi zavorami, da do množičnega spreminjanja narodnostne podobe zemljiške knjige ne more priti, še nobeni pa ni prišlo na misel, da bi te omejitve pospremila z javno kampanjo, ki potencialne kupce prikazuje kot okupatorje, domačo manjšino z lokalnimi oblastmi skupaj pa kot izdajalsko zalego. In pri tem taisti politiki izražajo upanje, da bo meja med Slovenijo in Italijo v najkrajšem času ukinjena! Ustavno sodišče je s staro večino ujelo še zadnji vlak in podtaknilo strankam gnilo jajce večinskega volilnega sistema. Kdor se še spomni strategije in taktike gnilega jajca, ve, da ga lahko nekomu oddaš naprej le, če letaš naokrog, kot da bi bil povsem zadovoljen s tem, da ga imaš v lastnih rokah, in niti malo ne "telefoniraš" odločitve, komu ga kaniš podtakniti. Naše stranke pa so podarjeno gnilobo postavile na mizo, začele s prstom kazati na nečedno ogabo in si z vsemi možnimi grimasami zatiskati nos. Namesto uglajene elegance tudi tu kažejo javno podobo zagrenjenega poraženca. S tem si zapirajo možnost zaresne politike, ki bi s tihimi pogajanji prišla do take rešitve, da bo volk cel in koza sita, če se že ne da narediti obratno. Kje pa! Javno so nam priznale, da bodo skušale ustavno odločitev preslišati, če pa se tega ne bi dalo, jo bodo "okrog prinesle". Vnaprej so nam torej povedale, da bo večinski volilni zakon nastal kot strašljivo skrpucalo, primerno samo za izbiro krmarja na ladji norcev.