Sklonila sem glavo pod težo zoprnih spominov. Nekoč, ko je imela mama ravno zlomljeno nogo, se je v naši ulici zgodila prometna nesreča, v kateri je bil poškodovan otrok. Nekdo je pritekel ponjo, vendar je morala zaradi mavca mirovati. S palico je potolkla ob tla, kar je pomenilo, da me želi videti. Z Zoranom sva se ravno mečkala v postelji in na noben način mi ni dovolil, da bi se mu izmaknila. Končno mi le uspe in ko mu mama s povzdignjenim glasom ukaže, naj steče na pomoč, se ji je postavil po robu. In ni šel. Na srečo je otrok preživel, mama pa mu njegovega »ne« ni nikoli odpustila.