Ko je končal in ga je njegova predstavnica za tisk že potiskala naprej - stran od mene, seveda, sem izkoristila priložnost in povzdignila glas: Robbie, prosim, mi daš avtogram za moje bralce? In Robbie me je slišal! Obrnil se je k meni, njegov obraz je bil samo dvajset centimetrov stran od mojega, njegove svetlo zelene oči so se nasmehnile. Bil je tako romantičen trenutek, da sem skoraj pozabila, da naju loči samo rdeča vrv. Še dobro, da je bila velika gneča, moje noge pa kot vkovane, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi se mu skušala še bolj približati in bi mu padla pod noge ... No, medtem sem že molila svoj zvezek in pisalo, Robbie pa me je vprašal. »Si Italijanka?« »Ne, iz Slovenije sem,« sem mu odgovorila, potem pa ga še vprašala, ali bo kdaj prišel v Slovenijo. »Seveda, če želiš. Kdaj pa? Greva takoj po koncertu? Prav. Se vidiva na letališču.«