9Moja argumentacija torej izhaja iz tega, da je večinska odločba dejansko nadomestila v ZRLI manjkajočo določbo s pravilom "največjega odstotnega deleža glasov za". Dejstvo, da se odločba pri tem niti ne sklicuje na pooblastilo iz člena 4o/II ZUstS, ampak je napisana, kot da gre pri tem zgolj za interpretacijo pravil, ki da jih ZRLI in Ustava že vsebujeta, pravne utemeljenosti in dopustnosti takega ravnanja ne povečuje, ampak kvečjemu še dodatno spušča še na nižjo raven. Z interpretacijo namreč ni mogoče "iztisniti" iz norme nekaj, česar v njej tudi ob najbolj ohlapnem razumevanju ni najti niti v sledovih. V teoriji interpretacije je npr. znan problem meje med interpretacijo in sklepanjem po analogiji: pri ekstenzivni interpretaciji ugotavljamo, kaj bi pri najbolj širokem razumevanju norma še lahko pomenila - analogija pa pride v poštev takrat, kadar nekega primera tudi ob najbolj širokem razumevanju ne moremo več "stlačiti" v okvir pojmov, uporabljenih v interpretirani normi, in ugotovimo: norma sama takih primerov sicer več ne zajema, pač pa lahko isto normo uporabimo tudi za ta primer po analogiji - če namreč zanj druge, prave, zanj mišljene norme sploh ni, primer pa ni npr. s kazenskega področja, kjer je uporaba analogije prepovedana. V primeru, ki ga obravnava pričujoča večinska odločba, pa povsem očitno ne gre niti za interpretacijo in tudi za analogijo ne: gre za povsem tipičen primer pravne praznine, ko sporni primer (kateri od dveh sprejetih referendumov zakonodajalca obvezuje) ni rešljiv niti z interpretacijo niti z analogijo (ali njej nasprotnim argumentom a contrario). Trditev, da je pravilo "med dvema pozitivnima izidoma zavezuje tisti, ki je dobil večji odstotni delež pozitivnih glasov" zgolj interpretacija pravila "odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina volilcev, ki so glasovali", ne potrebuje dodatnega komentarja.