Ko primerja vlogo očeta in dedka, Peter pove, da gre za dve različni poslanstvi. “Svojega otroka moraš vzgajati, vnuka pa lahko razvajaš. Pri vnuku se lahko povsem sprostiš, ali kot pravim jaz – se 'odkačiš'. Je pa seveda oboje čudovita izkušnja. Gre za neko nadgradnjo.” Kot oče si je želel, da si bo Anja nekega dne ustvarila družino in bila srečna, “ter da bova z ženo dosegla, da se bo tudi potem, ko se bo poročila in imela svojo družino, z njo rada in pogosto vračala k nama; mislim, da je to nekaj najlepšega, kar lahko kot starš dosežeš”. Z Valerijo jima je uspelo, vnuki so njihovo razširjeno družino naredili še močnejšo in še srečnejšo, na vprašanje, ali bi bil nasmeh na obrazu večji, če bi namesto dveh vnukov imel vsaj eno vnučko, pa se televizijski komentator sprva malo namuzne, nato pa pove, da je bilo obema z ženo sicer vseeno za spol, da pa sta obakrat mislila, da ne bo lulčka. “Čeprav nama je Anja v času obeh nosečnosti odločno zatrjevala, da bo fantek, sva, glede na to, da v najinih družinah prevladujejo hčere in da sva tudi midva imela hči, nekaj časa vseeno mislila, da bo punčka.” Čisto za konec, ko se je razgovoril o tem, kako se je 26. marca 1982 razveselil rojstva hčere, kako ji je kot prvošolki vsako jutro obvezno pripravljal zajtrk, ji delal čopke ali kitke in jo vozil v šolo ter kako ga je spremljala na treninge, kjer je tiho kot miška risala in barvala, me je zanimalo, ali ga ta njegova zlata Anja, ki ji je nudil vse in še več, nikoli ni podrezala z vprašanjem, zakaj ji z mamico nista dala bratca ali sestrice. “Seveda naju je to vprašala, pa ne samo enkrat. Celo pred nekaj leti se nama je potožila, češ zakaj sem morala biti edinka.” No, zakaj, Peter? “V tistem času smo živeli eno tako nomadsko življenje, zato sva se z Valerijo zavestno odločila, da bova imela samo Anjo. Njej sva dala vso ljubezen in bila s tem povsem zadovoljna.”